Vprašanje je le, zakaj so si razni državni uradi in uradniki za informatiko, geodezijo, prostor, gradnjo, javno upravo, stavbe, gozdove, kmetijska zemljišča, prostorske načrte, zazidalne načrte... vsaj eno desetletje razbijali glave in zmetali milijone davkoplačevalskih evrov v razne priprave na davek, popise in razpise, v informatizacijo in medsebojno povezovanje različnih baz podatkov pa vzpostavljanje novih... Z obvestili geodetske uprave (Gurs) in informativnimi izračuni nepremičninskega davka se je ta večletni trud državnega aparata izkazal za tako votlega, da ga je tudi okoli bolj malo. Vlada pa je zdaj prepričana, da bo vsaka mam'ca v dobrem mesecu dni znala popraviti tisto, česar v vseh teh letih in ob vseh zapravljenih milijonih niso bili sposobni urediti (tako imenovani) strokovnjaki.
Toda čeprav država pred različne uradnike samo zaradi neurejene številke stanovanja pošilja stotisoče ljudi – pri čemer je med 1,2 milijona lastniki nepremičnin kar 230.000 starejših od 65 let – za davek odgovorni minister Čufer mirno pribije, da niti slučajno ne bodo prestavljali kakršnih koli rokov za ureditev podatkov. Kdor podatkov ne bo uredil pravočasno, bo kriv sam! Pri tem ni pomembno, da mora biti za vsako nepremičnino urejenih desetine podatkov, ki so v vsaj trinajstih različnih državnih evidencah in torej pri vsaj trinajstih različnih upravljalcih podatkov. Ali da marsikdo podatkov ne bo mogel popravljati brez najema geodetskega podjetja, cenilca ali notarske pisarne. Minister Čufer se s temi malenkostmi ne ukvarja, na četrtkovi tiskovni konferenci po seji vlade je jasno pokazal, da ga podrobnosti nepremičninskega davka ne zanimajo in jih ne pozna. Njegov edini cilj je v proračunsko blagajno spraviti dodatnih 200 milijonov evrov.
Ki pa se bodo, kot kaže, še zajetno pomnožili. Še bolj kot trenutno neurejeni podatki lahko namreč mnoge lastnike prizadene dejstvo, da imajo vse podatke urejene, vendar kljub temu proti obdavčitvi, skregani z vsako zdravo pametjo, ne bodo mogli nič. V svoji vnemi po pravičniškem preganjanju nepremičninskih tajkunov je namreč finančno ministrstvo v zadnjem hipu v nepremičninski zakon vrinilo nekaj svojevrstnih rešitev, za katere Gursove evidence niso bile pripravljene. Rezultat je na primer ta, da se trikrat višje obdavčitve vsaj dela stanovanjske nepremičnine lahko bojijo čisto vsi, ki so zidali dvo- ali večnadstropne in s tem dvo- ali večstanovanjske družinske hiše, pa četudi v čisto vsakem nadstropju živi lastnik oziroma njegova družina. V takšnem primeru kot zadnja možnost še vedno ostane sklenitev kakšne osebne služnosti, darilne pogodbe... Nepotrebne pogodbe, fiktivno preseljevanje in administrativno kolobarjenje drugih vrst vsaj pri nepremičninskem davku vlade ne motijo.