In potem je prišel Benedikt XVI. in je nenadoma priznal, da dvomi o moči svoje presoje. Da nekako ne čuti več svoje nezmotljivosti. In odstopil. Aleluja. Ecce homo. Le človek je, in ja, velikokrat se je motil, kot mi vsi, velikokrat. Denimo ko je homoseksualce obtoževal greha nenaravnosti in proti njim hujskal vernike, enako nezmotljivo kot so njegovi predhodniki zažigali ženske. Šele laična družba, javno pravo in posvetna oblast so tej nezmotljivosti v zadnjih stoletjih nataknili uzde, vsaj v bolj razvitem delu sveta.
In ta del sveta postopoma, a neustavljivo odpravlja še eno staro krivico, neenako obravnavo homoseksualcev. Kaj je torej tisto, kar je v zvezi s posvojitvijo otrok v homoseksualnih zvezah prevladalo v torkovi odločitvi evropskega sodišča za človekove pravice in nemškega ustavnega sodišča? V čem sta ti dve sodbi ne le dobra novica za človekove pravice po vsej EU, ampak tudi izvrstno napotilo zakonodajalcem?
Strasbourška sodba opozarja na golo, rekli bi suhoparno dejstvo: avstrijska država je prosilko, ki je želela posvojiti partneričinega otroka, diskriminirala na podlagi njene spolne usmerjenosti, četudi zakon takšno diskriminacijo izrecno prepoveduje. Avstrijsko pravosodje je uporabilo vse možne manevre, od lingvističnih (kaj naj bi pomenila beseda starši, kaj družina – zveni domače, kajne?) do pravnih – češ da posvojitev ni mogoča, ker ženski nista poročeni – in paternalističnih – otrok ima stike z očetom, posvojitev ni potrebna. Toda zakonodaja v povsem enakih pogojih posvojitev omogoča heteroseksualnim neporočenim parom, torej mora biti enakost obravnave zagotovljena tudi homoseksualnim. Pika.
Nemško ustavno sodišče pa je uporabilo še en argument, in to je argument interesa otroka. A ne v maniri slovenskega rovtarskega zaklinjanja en ata, ena mama, en otrok, pomešanega z bogaboječim žebranjem, ki smo ga morali namesto strokovnih argumentov poslušati ob nasprotovanju družinskemu zakoniku pri nas. Ugotovilo je, da se s posvojitvijo izboljša pravni položaj otroka, in verjelo je psihiatrični stroki, ne prižnici, da je za otroka najpomembnejše varno in ljubeče okolje, ne pa spol staršev. Pika.
Pa mi? Naši ustavni sodniki so se, besno lulajoč proti naprednemu evropskemu sodnemu vetru, še globlje pogreznili v svoj neprizivni stol in sklenili, da zavržejo pobudo ženske, ki je US prosila za presojo ustavnosti zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki ženske diskriminira na podlagi njihovega statusa. Razlog zavržbe: »Ni izkazala konkretnosti svojega pravnega interesa.« Obupno sprenevedava, pilatovska odločitev ekipe, ki ji je v prejšnji razsodbi zadostovalo že navajanje političnih vladnih floskul. Na potezi je torej varuhinja človekovih pravic ali pa 30 poslancev, ki lahko izkažejo javni interes in prisilijo US k razmisleku. Pa poglejmo, ali jih imamo, junake.
