Iz v zadnjih dneh objavljenih letnih poročil o lanskoletnem poslovanju največjih trgovskih verig je razvidno, da je bila nabavna vrednost prodanega blaga na medletni ravni nekaj odstotnih točk nižja od inflacije pri hrani. To nakazuje, da je trgovcem pri dobaviteljih uspelo izpogajati znižanje marž. Roko na srce, delu zaslužka so se pri nekaterih vrstah blaga odpovedali tudi trgovci. Na prvi pogled bi torej lahko rekli, da je politizacija maloprodajnih cen živil na slovenskem trgu, enem najbolj konkurenčnih v Evropi, ki se je izražala v popisih cen živil, prinesla želele učinke. Toda ali jih je res?
Popisi cen so med trgovci sprožili cenovno vojno, v veliki meri na račun slovenskih prehrambnih podjetij. Pri pogajanjih z nekaterimi bolj konsolidiranimi panogami je bila pogajalska moč trgovcev manjša, v bolj konkurenčnih pa večja. To pomeni, da so bili manjši, šibkejši proizvajalci prepuščeni (ne)milosti močnejših trgovcev. Popisi cen hrane so sprožili tudi nepredvidljive dogodke: rast uvoza cenejše hrane, kar bi sčasoma lahko prispevalo k zdesetkanju slovenske živilskopredelovalne industrije. Delež slovenskih izdelkov na policah se po naših podatkih v povprečju prikrito znižuje. Zdi se, da premisa »Kupujmo domače« izgublja pomen, k čemur je prispeval popis cen. Poreklo, kakovost, zdravje postajajo manj pomembni, v ospredje so prišle nizke cene.
Slovenski potrošniki so zelo racionalni. Po lanskoletnih podatkih agencije NielsenIQ v povprečju vsak mesec obiščejo 4,9 različnega trgovca, kar je največ v Evropi. Ta podatek nakazuje, da potrošniki niso potrebovali popisa, saj so že prej vedeli, kje lahko najceneje kupijo hrano. Ta podatek kaže, da bi bilo cene pametneje, tudi v časih visoke inflacije, prepustiti nevidni roki trga. Če je popis cen nekatere vendarle spodbudil k nakupu pri posameznem trgovcu, so ob obisku njegovih prodajaln nemalokrat ugotovili, da želenih izdelkov ni na zalogi. Vzporednica s tem bi lahko bila vikend akcija kakšnega kurantnega izdelka, ki ga ni mogoče kupiti niti v petek dopoldne, saj ga v posamezno trgovino dobavijo le nekaj kosov.
V zadnjih mesecih so se pojavile ideje, da bi se trgovce dodatno obdavčilo. Za trgovino, pa tudi celotno prehransko verigo navzdol, so nasprotno od nekaterih drugih panog značilne nizke neto marže. Morebitna dodatna obdavčitev trgovcev bi lahko povzročila, da v prihodnje v Sloveniji namenoma ne bodo več ustvarjali dobičkov. Interspar, Hofer, Lidl so multinacionalke, v lasti multinacionalke bi lahko kmalu pristal Tuš. S ciljem znižati svoje dobičke v nekaterih državah se številne multinacionalke poslužujejo zakonsko prepovedanih transfernih cen, ki jih je zelo težko dokazati. Tudi zato dodatna obdavčitev ne bi bila smiselna.
Popisi živil so botrovali tavanju v megli in povečanju uvoza hrane. To ne pomeni, da spretnih trgovcev ni treba nadzorovati, saj v primerjavi z dobavitelji pogostokrat izkoriščajo tržno moč v slogu »vzemi ali pusti«. Ko se cene surovin na blagovnih borzah povišajo, morajo proizvajalci hrane čakati nekaj mesecev, včasih tudi pol leta, da jim trgovci odobrijo povišanje cen. Ko se cene surovin znižajo, jih morajo proizvajalci znižati takoj, čeprav imajo zaloge surovin po predhodnih, višjih cenah. Sporna praksa v zadnjih mesecih pri dobavah zelenjave, sadja in drugih svežih izdelkov bi lahko bila, da trgovci od dobaviteljev terjajo zamenjavo plastične embalaže, ki jo je treba najemati pri dveh podjetjih, ki so ju izbrali trgovci. Pri tovrstnih praksah bi bila državna intervencija na mestu. Za »fair trade« (pravično trgovino) med proizvajalci in trgovci bi denimo lahko skrbel varuh verige hrane. Kdo to sploh je, ne vedo niti v večjih, kaj šele v manjših živilskopredelovalnih podjetjih.
