Več kot 15 let slovenska kazenska zakonodaja dopušča možnost izreka kazni dosmrtnega zapora, ki je od konca leta 2008 visela v zraku kot tista najhujša sankcija, za katero naj bi si vsi želeli, da je ne bo treba nikoli izreči. Toda vsako represivno oziroma kaznovalno orodje, ki je na voljo, se prej ali slej uporabi.
Kazenska zakonodaja, ki je pod vodstvom tedanjega pravosodnega ministra Lovra Šturma nastajala skrita pred očmi strokovne javnosti (razen ožjih Šturmovih akademskih kolegov), je dosmrtni zapor predvidela za genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojno hudodelstvo in agresijo, za smrtonosne teroristične napade, usmrtitve talcev ... in umor. Natančneje, za dve ali več kaznivih dejanj umora. Glede na slovensko realnost ne čudi, da je bila prva pravnomočna dosmrtna kazen (z možnostjo pogojnega odpusta po odsluženih 25 letih) izrečena za trojni umor v družinskem okolju. Silvo Drevenšek je za božič 2020 najprej k sebi zvabil nekdanjo partnerico in jo umoril. Nato je šel z istim nožem čez cesto v hišo njenih staršev in umoril še njiju. Za nameček pred očmi svojega štiriletnega sina.
Tožilstvo je dosmrtni zapor predlagalo še v nekaj drugih primerih večkratnega umora, vendar sodišče predlogov ni uslišalo. Tokrat pa je vrhovno sodišče postavilo standard, ki bo vplival tudi na prihodnje kazni za najhujše zločine. Če bo standard obveljal, pravkar izrečena dosmrtna kazen zagotovo ne bo zadnja.
Ne glede na to, kako zelo reprezentativen kandidat za dosmrtni zapor je bil Silvo Drevenšek, je težko spregledati, da je slovensko sodstvo prvo pravnomočno dosmrtno kazen izreklo ravno v času rekordne 140-odstotne (pre)zasedenosti slovenskih zaporov. V samostojni Sloveniji se kazni neprestano višajo in zapori vedno bolj polnijo. Ob osamosvojitvi je bila najvišja zagrožena kazen po kazenskem zakoniku 20 let zapora, že konec 90. let pa so se najvišje predpisane kazni zvišale na 30 let.
Če je desna, konservativna vlada nato leta 2008 uzakonila še dosmrtni zapor, ga kasneje nobena od liberalnih vlad ni odpravila – čeprav so posamezni pravosodni ministri to celo (sicer zadržano) napovedovali. Razlog je preprost. Kdor koli bi se spustil v odpravo dosmrtnega zapora ali nižanja kazni za najhujša kazniva dejanja, bi utrpel politično škodo. Sploh danes, v obdobju populizmov.
Diskusije o kaznovalni politiki pogosto zameglijo čustva. Kritiki iz kriminoloških in penoloških vrst so že pred 15 leti opozarjali, da dvigi zagroženih kazni praviloma ne zmanjšujejo in preprečujejo kriminala ter da dvigi najvišjih kazni neizbežno vplivajo tudi na višino izrečenih nižjih kazni za blažja kazniva dejanja ... Skratka, da so dvigi kazni nepotrebni oziroma celo neprimerni ter da je treba odpravljati predvsem okoliščine, v katerih vzklije kriminal. Kar pa je seveda težko. Ob varnostnih izzivih je voditeljem lažje stopiti na pručko in svojim sledilcem obljubiti, da bodo kriminal zatrli z železno pestjo. Praviloma bodo deležni aplavza.
Po raziskavi Ninamedie bi v Sloveniji 28,4 odstotka anketiranih podprlo celo uvedbo smrtne (!) kazni, ki je v večini držav že desetletja preteklost, ki velja za standard nekaterih drugih časov in družbenih okoliščin in ki jo v našem prostoru prepoveduje tudi evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. V civiliziranih državah naj bi bili namreč med ključnimi cilji izvajanja kazenskih sankcij tudi rehabilitacija in resocializacija obsojencev, zaradi česar mora celo kazen dosmrtnega zapora predvidevati možnost predčasnega odpusta.
