A kar se je jeseni rodilo v Mariboru in se čez zimo razširilo po državi, v prvi plan vendarle postavlja človekove pravice. Te so skupne vsem in gradijo most tudi med Slovenijo in Somalijo. Sloveniji se je v zadnjem letu razodelo, da če nočemo socialne erozije, je treba zaščititi najšibkejše. In bolj kot je bil »novi« red očiten na ulici, bolj je bizarno vztrajanje inštitucij pri sprenevedanju. Za ilustracijo: država v našem imenu kandidira za mesto v svetu OZN za človekove pravice. To je dobro. Obenem pa dopušča obstoj koncentracijskih taborišč, v katerih Libijci s palicami in električnimi žicami mučijo somalijske, eritrejske in sudanske begunce. Dopušča? Te zapore, namenjene »upravljanju z migrantskimi tokovi«, države Evropske unije sofinancirajo. Torej jih vzdržuje.
Kako je temeljni občutek za spodobnost izgubila država, ki se je utemeljila prav na boju za človekove pravice? Kako to, da bo pojutrišnjem preteklo eno leto, v katerem se je na plečih izbrisanih norčevala iz Sveta Evrope in njegovega sodišča za človekove pravice? Ta vprašanja so pomembna, a je njihov rok trajanja že potekel. Pospremljen je bil s sloganom »Gotovi so!« O nizkih vzgibih tistih, ki državo jemljejo ljudem, prihodnost otrokom, delo podjetjem in dostojanstvo dobro mislečim, ne kaže predolgo razpravljati. Naj se z njimi ukvarja stroka. En predsednik vlade je bil pravkar obsojen.
Dvaindvajseto leto v življenju prebivalcev Slovenije pa je bilo v temelju dobro in morda je bilo zanje najpomembnejše po osamosvojitvi. Skupna ideja je spet postala živa, kot je živela leta 1988. In ko so v četrtek sporočili, da se bo državni sekretar Aleš Črnič z ministrstva za kulturo »ob obisku Podravja« srečal z Urško Breznik iz mariborske Pekarne Magdalenske mreže, je to zvenelo kot upanje. Urška Breznik – morda še nikoli niste slišali zanjo, a še boste – predstavlja množico, ki za razliko od njenih političnih »predstavnikov« razume svet, v katerem živi. Ker je resničen. Ta svet ni drugačen od sveta (mladega) srednjega razreda na madridskih, carigrajskih, brazilskih ulicah. Je boj še sposobnih za onesposobljeni spodnji rob družbe, ki se vse bolj razteza proti zgornjemu. Modrost in veščine preživetja so se vso zimo ostrile tudi na slovenskih ulicah – v socialnem laboratoriju za enaindvajseto stoletje.
Dvaindvajseto leto v življenju Slovenije je bilo torej dobro, ker bi predsednik republike, če bi hotel, v njem našel odgovor na svoje vzhičeno zgodovinsko vprašanje – kam naprej. Ljudje so mu odgovorili s preseganjem ideje Evropske unije. Vstopili so na globalno prizorišče s prispevkom, ki ima za bratenje največji moralni kapital: retoriko o ustvarjanju boljšega sveta so napolnili z občutkom za temeljno pravičnost, solidarnost, sosedstvo, občutkom za prepoznavanje zgodovinskih, spartakovskih krivic. Ta vsebina ni nova in ljudje tudi niso od letos: mariborska Pekarna, ljubljanska Metelkova in Rog, avtonomne cone in četrtne skupnosti, ljudske skupščine, izobraževanja in debate, anarhizem, »novi« marksizem in »demokratični socializem«, ves ta pank-en-rol civilne družbe, temelja države, je bil že ves čas tu. A zdaj ni več priseljenec, begunec. Ni več Pankrt. Našel je zakonite starše. Ob osrednjem državnem prazniku se spodobi reči – našel je domovino.