Delo Rdečega križa, organizacije, ki ima sto enainpetdeset let, je precej kaotično. Res je, da vas ne bodo pustili umreti. Življenje bi dali za vas. Delavci Rdečega križa množično umirajo v Siriji in srcu Afrike. A ko boste iskali konsistentne statistične podatke, da bi se prepričali o smotrnosti porabe denarja, ki jim ga podarite za reševanje sveta, si boste razbili glavo. Samo v Sloveniji ima Rdeči križ dvanajst regijskih in znotraj teh sedeminpetdeset območnih združenj. Prisotnost temeljne dobrodelne organizacije v vsakem malem mestu je dobra. A ob tako razvejani dejavnosti, ob petih stalnih nacionalnih humanitarnih akcijah, ki se jim vsako leto pridruži še tri do pet dodatnih zbiranj denarja za katastrofe po svetu, ob več deset odprtih bančnih računih in tolikšni količini denarja – samo iz javnih sredstev več kot sedem milijonov evrov – preračunavanje ni smiselno. Rdeči križ je kot Cerkev: daš, če verjameš.
»Rdeči križ Slovenije zagotavlja osnovno eksistenčno pomoč ob naravnih in drugih nesrečah tako doma kot v tujini. Poleg tega izvaja naloge in programe, ki bistveno pripomorejo k socialni urejenosti države, sistemu zaščite in reševanja ter samozadostnosti preskrbe s krvjo,« odgovarjajo na vprašanje, zakaj se jim splača darovati denar. Priznavajo, da so doživeli nekaj »padcev«, iz katerih pa so »pridobili dragocene izkušnje«. Nad organizacijo visi senca finančnih manipulacij iz leta 2002, ko sta zaradi čarovnij z denarjem in različnimi podjetji odstopila predsednik in generalni sekretar združenja. Pod nadzorom računskega sodišča so obljubili »izboljšanje preglednosti poslovanja, notranji nadzor in interne revizije poslovanja sedeža in območnih združenj Rdečega križa Slovenije«.
S temeljnim občutkom za solidarnost in pravičnost to nima dosti skupnega. Rdeči križ deluje že sedemdeset ali sto petdeset let, zato ker je dovolj ljudi prepričanih, da ga potrebujemo. V Ukrajini zdaj razdeljujejo zdravila. Za zahvalo jih ugrabijo in pretepejo. V Sloveniji razdeljujejo hrano. Te dni obeležujejo sedemdeset let od »partizanske« ustanovitve v Beli krajini. Prva enota na Kranjskem pa je bila ustanovljena že leta 1866. Vedno so postorili tisto, česar ni uredila država. Preživeli so že pet držav.
