Nekatere stvari je res težko razumeti. Predzadnji dan starega leta smo v uredništvu pregledovali ankete javnega mnenja iz februarja 2012. Sedemdeset odstotkov ljudi je tedaj, pred referendumom, menilo, da homoseksualni pari upravičeno nimajo enakih pravic kot drugi ljudje. Imajo jih manj in ne smejo posvojiti otrok. Pika. To se veliki večini ljudi zdi »zdravorazumsko« in v skladu s tem, kar vidimo v naravi. Sonce kroži okoli Zemlje, čas teče enakomerno, razdalja med Ljubljano in Grosupljem je ves čas enaka. Dva moška ne moreta imeti otrok. To vsak dan vidimo in – če je treba – potrjujemo na referendumih.
Leta 2012, na vrhuncu krize, je zakon o uravnoteženju javnih financ z enim zamahom povozil devetintrideset drugih zakonov in velik del prebivalstva pahnil v negotovost. Ljudje so razumeli, da se dogaja napad na njihove človekove pravice. Niso pa razumeli, kako je do tega prišlo. Težko je razumeti, da če ne daš pravic drugim – gejem, tujcem, beguncem, Romom, izbrisanim, revnim, delavcem, sindikatom – jih zate ne ostane več, ampak manj. Čudno? Treba je bilo varuhinje človekovih pravic, da je pred ustavnim sodiščem dokazala, kako je bila z Zujfom povožena ustava.
Institucija varuha človekovih pravic, ki je v Sloveniji včeraj praznovala dvajset let obstoja, se spopada z mejami zdravega razuma. Nastala je iz gibanja, ki je z varovanjem političnih oporečnikov, Janše, Borštnerja, Tasiča, Zavrla, zaščitilo človekove pravice vseh državljanov Slovenije. Od leta 1988, ko so nam bile človekove pravice skupne, pa so se te začele trgati na koščke, ki jih varuhi in varuhinje mukotrpno skušajo šivati skupaj. Kako z enotnim mehanizmom zaščititi opeharjenega migrantskega delavca iz Bosne in vrhovnega politika iz »srca slovenske samobitnosti«? Oba trdita, da jima oblast krši človekove pravice. Skupnega nimata nič. Njuni interesi so ravno nasprotni. Poleg tega si je tudi ljudstvo nasprotno v prepričanju, kateri je žrtev in kateri vzrok za težave.
Za začetek bi bilo dobro narediti sistematičen posnetek stanja kršitev človekovih pravic v Sloveniji. Pomislite, Slovenija uradno mednarodnim institucijam – od OZN do Sveta Evrope in evropske komisije – ne zna predstaviti niti enega odkritega primera diskriminacije na podlagi rase ali spola. Ali kdo res verjame, da takšne diskriminacije v Sloveniji ni? Slovenija nima institucije, ki bi sistematično preučevala in beležila kršitve človekovih pravic ter predlagala sistemske ukrepe vnaprej, preden se kršitve dogodijo. Torej preden tudi za državo nastane »nevarnost«, da bo za kršitve obsojena pred mednarodnimi sodišči in jo bo to stalo dražje, kot bi jo stalo urejanje zadev doma. Tega varuh – ki sicer obravnava dvanajst tisoč obvestil in štiri tisoč pobud na leto – ne more rešiti, saj za to nima pristojnosti. Varuh lahko predvsem reagira, njegovo proaktivno delovanje pa je omejeno, saj mu ga država ne omogoča. Je to težko razumeti? Ali ne?
