Tudi slovenski šolarji lahko dobijo dodatno učno pomoč. A za to si mora vsak učenec, ki si jo želi, najprej pridobiti tako imenovano odločbo. Da si jo pridobi, se mora na zavodu za šolstvo sestati posebna strokovna komisija, ki za rešitev ene same odločbe prejme od 150 do 300 evrov. Ampak, kot rečeno, v šolstvu je treba varčevati, zato bodo učitelji po novem za nadstandard učencev skrbeli v okviru svojih obveznosti, brez dodatnega plačila torej. In ker ne bodo več plačani za prvotno zamišljeno individualno pomoč, bodo učence združevali v skupine, kar bo pomenilo, da bo marsikdo denimo moral izostati od pouka matematike, da bi dobil učno pomoč za odpravljanje lukenj v znanju matematike. Razumljivo?
Razumljivo. Kajti nekje je pač treba vzeti za zapolnitev lukenj na drugih področjih. Da je treba vzeti osnovnemu šolstvu, da bi rešili podhranjeno visoko šolstvo, so navsezadnje že v času ministra Lukšiča svetovali v OECD. Dosedanje vlade so očitno slišale le prvi del. Učiteljem – in vsem drugim javnim uslužbencem – so znižale plače, ustavile napredovanja…, visoko šolstvo pa še vedno životari. Od leta 2011 je delež sredstev za to področje strmo upadel, čeprav so obveznosti fakultet s petim letnikom bolonje strmo narasle. Za petino več programov kot pred desetimi leti so lani po besedah rektorja Ivana Svetlika na univerzi izvajali s šest odstotki manj zaposlenih in osem odstotki več sredstev. Dekan FDV Bojko Bučar pa je konec lanskega leta povedal, da so skrčili predavanja in pri materialnih stroških privarčevali milijon evrov. To seveda pomeni, da bodo ob morebitnih novih rezih morali odpuščati… Podobno govorijo na vseh univerzah, manjka okoli 24 milijonov evrov. A letos bo velik dosežek že, če se bodo smernice upadanja sredstev ustavile, je po včerajšnjem srečanju rektorjev s premierjem Cerarjem dejal Svetlik. Tudi sicer je bilo to srečanje, če sporočila za javnost vsaj približno odsevajo (do)govorjeno na sestanku, sila »uspešno«. Pomislite, ustanovili bodo delovno skupino, ki bo skrbela za »redni dialog« med vlado in rektorsko konferenco ter iskala »sinergije«.
Sinergije so nasploh moden termin. Že nekaj let poslušamo, da je zaradi preteklih zablod v Sloveniji akreditiranih kar 900 različnih programov. Fakultete so bile namreč v preteklosti financirane po glavi študenta, zato so množično ustvarjale nove programe. A število teh se znižuje po kapljicah; interesi so pač močnejši. Veliko bi privarčevali tudi, če bi fakultete z iste univerze imele skupno administracijo, a tudi glede tega so za zdaj na voljo le ideje državnega sekretarja Petra Mačka. Sinergije naj bi spodbujal tudi novi visokošolski zakon. A Cerarjeva vlada ni predstavila niti osnutka, pa čeprav ga je prejšnji minister Pikalo z deležniki uskladil do te mere, da so še sindikati utihnili.
Morda pa bi za začetek potrebovali sinergijo volje do sprememb in razvoja.