Šestnajstega junija pred štirimi leti, ko je Slovenska tiskovna agencija objavila novico z naslovom Tudi New York na poti do legalizacije homoseksualnih porok, so slovenski poslanci s 43 glasovi za in 38 proti potrdili družinski zakonik, ki je gejem in lezbijkam zagotavljal manj pravic in možnosti kot včeraj sprejeta novela zakona. Predvidena je bila zgolj posvojitev biološkega otroka istospolnega para, zakonska zveza pa bi bila še naprej namenjena zgolj raznospolnim parom. A so nasprotniki »redefinicije družine« s podporo Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci že naslednji dan začeli zbirati podpise za začetek referendumskega postopka in v manj kot tednu dni tudi s pomočjo duhovnikov zbrali več kot 30.000 podpisov (potrebnih jih je bilo zgolj 2500). Nadaljevanje zgodbe je bilo v skladu s slovensko tradicijo: ustavno sodišče referendumu o pravicah manjšine ni nasprotovalo – njegov predsednik je tedaj poudarjal, da niso odločali o vsebini –, zakonik pa je ob manj kot tretjinski volilni udeležbi padel, saj so se tako imenovani levi zagovorniki človekovih pravic (spet) odpravili na lepše.
Vnovični poskus odprave diskriminacije gejev, lezbijk in njihovih družin je bil (za zdaj) lažji, hitrejši in učinkovitejši. Res je, da je na oblasti spet levosredinska vlada, vendar pa ima zasluge, da ni bilo treba spet sprejemati gnilih kompromisov, predvsem opozicija (zakonsko novelo je predlagala Združena levica), ki je po dolgih letih ne sestavljajo zgolj desne stranke. A zanašanje na ustavne spremembe, po katerih referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic, ni dopustno razpisati, še ne pride povsem v poštev. Pa četudi je Ernest Petrič pred tremi leti v vlogi predsednika ustavnega sodišča dejal, da »bi referendum prepovedali, če bi bil novi zakonik sprejet zato, da odpravi protiustavno stanje«. Dejstvo je namreč, da ustavni pravniki omenjenega določila zaradi preširoke formulacije ne tolmačijo dovolj jasno. In ne nazadnje, izid referenduma ni več odvisen od tistih »levičarjev«, ki se v nedeljo odpravijo na morje. Ne moremo biti torej povsem prepričani, da cerkvenemu omrežju s podporo desnih strank ne bi uspelo zbrati 60.000 glasov več kot na referendumu od družinskem zakoniku, da bi zavrnili tudi včeraj sprejeto novelo.
Kot bi rekli aktivisti, ki se že več kot 30 let organizirano zavzemajo za to, kar je včeraj izglasoval DZ, in zato najbolje poznajo politično aritmetiko, »tudi za prejšnje predloge se je na glas govorilo, da bodo zdaj zdaj sprejeti, pa iz tega nikoli ni bilo nič«. Očitno bo vsega konec šele takrat, ko bodo posamezniki, ki z zavajajočimi, izmišljenimi in neresničnimi trditvami delijo slovensko družbo na plečih manjšine, izginili z ekranov.
V New Yorku so pred štirimi leti, ko smo se v Sloveniji ukvarjali z referendumskimi postopki glede družinskega zakonika, povsem izenačili pravice raznospolnih in istospolnih parov. Četudi je taki ureditvi nasprotoval tamkajšnji nadškof, so na koncu vsi preživeli.