Kosovo je minulo nedeljo s parado praznovalo peto obletnico enostranske razglasitve neodvisnosti. Doslej mu jo je priznala dobra polovica držav sveta (98), med njimi 22 članic EU, kar Kosovce postavlja v nekakšne mednarodne vice, v katerih, denimo, Palestinci životarijo že desetletja. Vsakomur je jasno, da Srbi v tem sporu nimajo privilegiranega položaja, kakršnega uživa Izrael, in da njihovo rusko zaledje še zdaleč ni tako samoumevno, kot je v primeru židovske države ameriško. A nekako se je mednarodna skupnost sprijaznila z dejstvom, da brez srbskega priznanja prave kosovske neodvisnosti ne bo, ali je vsaj ne bo še dolgo časa.
Da vprašanje neodvisnosti ni na dnevnem redu dvostranskih pogajanj med Prištino in Beogradom, je v začetku tega meseca znova dal vedeti Tomislav Nikolić. Čeprav je njegova kosovska kolegica Atifeta Jahjaga njuno prvo srečanje predstavljala kot sestanek na vrhu dveh neodvisnih držav, je bil srbski predsednik več kot jasen. »Če Priština misli nadaljevati pogajanja, kot da gre za pogovore dveh držav, ne bomo prišli daleč. Mislim, da je to jasno Jahjagovi in Ashtonovi.«
Temelj spora, torej kosovska (ne)odvisnost, resnici na ljubo uradno nikoli ni bil na dnevnem redu bruseljskih pogajanj, se je pa želelo k njemu Beograd in Prištino vendarle pripeljati, kar pa očitno ni več aktualno. Tisti »občuten napredek«, ki je postal »predmet posvetovanj« in ki naj bi že v prihodnjih tednih prinesel rešitev, je razvozlati težavo tretje strani v pogajanjih, to je Evropske unije. Za april je predvideno, da bo dala na mizo pozitivno poročilo o približevanju Srbije povezavi in tudi datum začetka pristopnih pogajanj, Kosovu pa se obeta začetek pogajanj o stabilizacijsko-pridružitvenem sporazumu. Obojega ni mogoče opraviti, če ne bo priložen napredek v dvostranskih odnosih Srbije in Kosova, ki so tokrat izjemoma še kako stvar EU, ki s svojo misijo (in Kforjem) sestavlja prihodnost kosovske države.
Dačiću, Thaçiju in Ashtonovi se je dalj časa ponujala edina resnična skupna točka, a so dve leti hodili okoli nje kot mačka okoli vrele kaše in se ukvarjali z obrobnimi birokratskimi vprašanji ali pa nerešljivim problemom srbskega priznanja kosovske neodvisnosti. Tokrat je trojica vzela pod drobnogled kosovske Srbe in določila, da je razrešitev njihovega položaja tudi rešitev Unijinega problema v širitvenih načrtih za zahodni Balkan.
Naloga ne bo lahka, ni pa neizvedljiva. Paralelne srbske varnostno-oblastne strukture na severu Kosova zdaj spravljajo ob živce tudi že sam Beograd in ne le Prištino. Slutiti je, da je bila z zadnjim bruseljskim srečanjem odpravljena dilema, ali bodo v pretežno s srbskim življem poseljenih občinah na Kosovu na delu srbske institucije ali institucije kosovskih Srbov. Zdaj naj bi ga dokončno opravljale slednje, torej je odprto samo vprašanje, v kakšni obliki. Beograd zagovarja visoko stopnjo avtonomije, ki jo Priština razume kot novo Republiko srbsko. EU je svoje videnje teh institucij podala že v decembrskih širitvenih sklepih, ko se je zavzela za zagotovitev struktur, ki bodo zadovoljevale varnostne in pravosodne potrebe lokalnega prebivalstva ter funkcionalnost državne ureditve na Kosovu. Trd oreh, a če bo strt, bo govor o »dejanskem napredku«.
