Bolniki in svojci, ki so nam v zadnjih mesecih pripovedovali o razmerah na ljubljanski urgenci, so izpostavljali neznosno gnečo in negotovost. Nekateri sogovorniki so se spominjali tudi osebja, ki po njihovih besedah komaj gleda od utrujenosti. In sotrpinov, ki so skušali – nekateri od njih so bili tudi sami vidno izčrpani od čakanja – na vse mogoče načine preskočiti vrsto.
Nič lažje ni bolnikom in bližnjim, ki trepetajo pred odpustom iz bolnišnice. Negovalne postelje so prav tako polne, iskanje mesta v domu starejših občanov je v takih okoliščinah praktično nemogoč podvig, svojci so pogosto tudi sami krhki in obnemogli. Tudi v teh primerih obupani ljudje počno marsikaj. Najpogosteje skušajo doseči, da bi bolnik na oddelku za nekaj časa ostal tudi potem, ko se akutno zdravljenje zaključi. Tudi tako zmanjkuje postelj za bolnike, ki v največjo bolnišnico prihajajo na novo, mnogi med njimi ravno prek urgence.
Na ljubljanski internistični prvi pomoči so odkriti. Del bolnikov, ki jih ne morejo namestiti v bolnišnico, vsakodnevno začasno obtiči, zdravniki in medicinske sestre pa odhajajo. Da bodo delovišča, kjer paciente pogosto zaskrbi tudi za zdravje osebja, prej ko slej kadrovsko opustošena, ne bi smelo biti presenečenje. To ne velja le za ljubljansko urgenco in oddelke, ki kasneje zdravijo tamkajšnje paciente, ampak tudi internistične oddelke drugih bolnišnic. Ker se ponekod držijo le še za las, bolniki iz drugih delov države še pogosteje pristanejo na zdravljenju v Ljubljani.
Letos smo poročali o pacientih nekaterih majhnih oddelkov, kjer so se kadrovske težave ob stavki in umikih soglasij zdravnikov za nadurno delo še zaostrile. Tudi njih so v nekaterih primerih zdravstveni delavci v sili usmerjali na urgenco. Tam pristanejo tudi ljudje, ki se nikakor ne morejo naročiti na pregled pri osebnem zdravniku, in posamezniki, ki zdravnika nimajo in ob resnih zdravstvenih težavah niso zadovoljni z nadomestno oskrbo. Na urgenco se večkrat odpravijo še bolniki, ki bi po oceni osebnih zdravnikov potrebovali »zelo hitro« obravnavo v dveh tednih, a jim grozi, da bodo mesece čakali na prvi pregled. Na urgencah se sešteje vse, kar v javnem zdravstvu šepa.
Na ministrstvu za zdravje napovedujejo spremembe v nujni pomoči, ki so v preteklosti večkrat zastale. Posodabljanje javne mreže je potrebno, a je znova zbujalo tudi nezaupanje, na lokalni ravni pa so sprva le stežka prišli do informacij o novostih v njihovem kraju. Obenem je že jasno, da urejanje nujne medicinske pomoči ne bo zadostovalo. Da bo na urgencah bistveno bolje, bo treba reševati tudi kadrovske in organizacijske zagate drugih delov zdravstva.
Vlada Roberta Goloba je pomemben del mandata v primeru zdravstva porabila za interventne prijeme, kot je bilo neomejeno plačevanje vseh storitev. Posledice obdobja, ko je poraslo nabiranje dobro plačanih zdravljenj in so v javnih zavodih tarnali, da se njihova kadrovska stiska ob hkratni krepitvi koncesionarjev še povečuje, še vedno niso odpravljene.
V zdravstvenem resorju, ki ga od lanske jeseni vodi Valentina Prevolnik Rupel, so v zadnjih mesecih pripravili vrsto predlogov, kako naprej. Pomanjkanja vneme ministrici v tem oziru ni mogoče očitati. Drugo vprašanje pa je, koliko predlaganih ukrepov, ki jim že poznavalci zdravstva stežka sledijo, bo na koncu uzakonjenih. Še večja neznanka je, kako bodo spremembe zaživele v praksi, čas za večje posege pa se Golobovi vladi nezadržno izteka. Zanesljivo merilo, v kolikšni meri ji je v zdravstvu uspelo in v kolikšni spodletelo, bodo ravno čakalnice urgenc. Prizori, ki jih obiskovalci opisujejo z besedo »nečloveško«, terjajo takojšen odziv.
