Ta dan, ko je mandatarstvo v Sloveniji prvič prevzela ženska, je Barbara Beznec, ki je z gibanjem Okupirajmo zimo preživela na trgu »Boj za« pred borzo, rekla, da je upiranje temelj človekovega dostojanstva. Govorila je izbrisanim, ki si niso delali utvar o tem, kaj bo sledilo menjavi oblasti. Izbrisani so bili že leta 1992, prosto po Hesslu, napoved napada brezobzirne moči kapitala (s pomočjo državnega aparata) na prekerno prebivalstvo. Izbris ni bil le nacionalističen, bil je tudi ekonomski eksperiment. Ustvaril je množico delavcev, ki so bili – brez pravic in brez zaščite – prisiljeni garati na črno, napol zastonj. Bil je pogled v prihodnost, v stanje, ki ga imamo danes. In tudi tedaj država ni pobrala davščin. V modernem jeziku krize bi se reklo, da je bil izbris projekt v službi elit, »levih« in »desnih«, brezbarvnih, ki so predvčerajšnjim – o tem med protestniki ni dvoma – zgolj premetali dva izmed svojih.
Izbrisani pa niso bili le prve žrtve, ampak so bili tudi med prvimi poosamosvojitvenimi uporniki. Ulične manifestacije, zasedbe javnih prostorov in gladovne stavke so že desetletje njihova metoda boja.
Protestniki različnih ideoloških predznakov zdaj pravijo, da se je treba eroziji temeljnih pravic, ki se nadaljuje in razširja na vedno nove družbene manjšine, homoseksualce, mlade, upokojence, javne uslužbence, še naprej upirati. Po tem, kako se je stranka Pozitivna Slovenija obnašala v zadnjem letu, po tem, da ni pripravila prav ničesar za menjavo politike, temveč improvizira kar z eno od svojih poslank, in po tem, kako erotičen je njen (strankin) odnos z milijonarjem Zoranom Jankovićem, ni mogoče pričakovati spremembe.
O tem sem govoril s celim spektrom protestnikov, združenih v vseslovensko vstajo. Eni bi ustanovili stranko, drugi bi družbo, da bi napredovala, vrnili v decentralizirano anarhijo. Večina, zelo diferencirana, je nekje vmes. Okrog nevralgične točke, jeklene ograje pred parlamentom, in sartrovske dileme, ali res le nasilje vodi v konec nasilja, so se protestniki pripravljeni med seboj tudi zravsati. A strinjajo se o bistvenem: politika je ljudem vzela dostojanstvo in jim ga jemlje z vsakim naslednjim nastopom znotraj svojega zabetoniranega sistema. Protesti – še bolj kot vseslovenski v bistvu globalni, univerzalni – ki se bodo nadaljevali čez teden dni, pa so namenjeni ustvarjanju nečesa povsem novega. »Upirati se pomeni ustvarjati, ustvarjati pomeni upirati se,« so bile Hesslove zadnje besede.
