Ko je kolegica Anja Hreščak pred dvema letoma v intervjuju za Dnevnikov Objektiv tedaj novopečenega ministra za infrastrukturo in današnjega ministra za okolje, podnebje in energijo Bojana Kumra vprašala, kdaj je pravi čas za referendum o projektu drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK), ji je ta odgovoril: »Mislim, da proti koncu mandata vlade ali v začetku naslednjega mandata. V nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu je utemeljeno določeno leto 2027. Prej moramo rešiti vprašanje odlaganja radioaktivnih odpadkov, to je osnova.« Včeraj se je v podobni izjavi za prioritetno reševanje enega glavnih problemov naše jedrske elektrarne – radioaktivnih odpadkov – zavzel tudi premier Robert Golob.
V praksi so medtem prioritete že dolgo obrnjene na glavo. Čeprav premier modruje, da brez rešitev za radioaktivne odpadke ne moremo o drugemu bloku JEK niti razpravljati, v resnici počnemo še mnogo več – o drugem bloku se bomo morali, kot kaže, še preden poskrbimo za vsa potrebna odlagališča izrekati celo na referendumu.
Dolgoročno odlaganje radioaktivnih odpadkov namreč ne v Sloveniji ne na Hrvaškem še zdaleč ni rešeno. Odlagališče nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, ki bi moralo po prvotnih načrtih začeti delovati že leta 2020, je včeraj s simbolično položitvijo temeljnega kamna doživelo začetek osrednje gradbene faze. Po zadnjih napovedih pristojnih naj bi bilo odlagališče nared leta 2027 – z nekaj sreče si ga torej vendarle lahko obetamo še pred zaprtjem delujočega bloka JEK.
A če gradnja odlagališča za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke krepko zamuja, za odlaganje izrabljenega jedrskega goriva in visokoradioaktivnih odpadkov nismo naredili še praktično nič. Trenutno so visokoradioaktivni odpadki, ki ostanejo radioaktivni tudi več kot 10.000 let, skladiščeni v bazenu za izrabljeno gorivo v JEK in suhem skladišču nuklearke, kjer naj bi ostali do leta 2103. Kam in za kakšno ceno jih bomo odložili po tem, ne ve nihče. Tudi po svetu je v izziv trajnega odlaganja odpadkov zagrizla le peščica držav. Na Finskem bodo izrabljeno jedrsko gorivo skrili v dobrih petsto metrov globok podzemni predor, izkopan v granitno skalo, v Franciji in Švici načrtujejo zakopavanje radioaktivnih odpadkov v glino. Kje bosta primerno jamo 500 metrov pod zemljo izkopali Hrvaška in Slovenija? In kdaj nam bo to uspelo, če skladišča za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke nismo postavili v več kot 40 letih delovanja JEK?
Toda če se zdi, da se pri ravnanju z odpadki premikamo po polžje, se pri referendumu o JEK 2, ki naj bi bil sprva načrtovan nič prej kot proti koncu mandata vlade, na vsem lepem mudi. Tisti, ki so kritični do izvedbe referenduma, kot so ga izsilili v SDS in požegnali v NSi, SD in Svobodi, med drugim opozarjajo na vrsto neodgovorjenih vprašanj – vključno s skladiščenjem in odlaganjem visokoradioaktivnih odpadkov iz delujočega JEK, kaj šele z odlaganjem odpadkov iz JEK 2. Če bi se odločili za novo jedrsko elektrarno, bi morali namreč poleg silosa, ki so ga začeli graditi včeraj, postaviti še eno, dodatno odlagališče.
Vse kaže, da se bo – če računamo na financiranje JEK 2 na finančnih trgih – treba močno podvizati. Tako imenovana taksonomija EU, ki velja kot vodnik za vlagatelje, določa stroge pogoje za to, kdaj je jedrska energija lahko obravnavana kot trajnostna. Od držav, kjer se financirani projekt nahaja, zahteva delujočo infrastrukturo za odlaganje nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov ter – kar je za nas še posebej neugodno – že pripravljene načrte in delujoče odlagališče visokoradioaktivnih odpadkov do leta 2050. Glede na slabe izkušnje z umeščanjem vetrnih elektrarn in še česa bi se morali iskanja primerne lokacije za visokoradioaktivne odpadke lotiti že včeraj.
