Na celjskem sodišču poteka sojenje Branku Krklecu. Sodijo mu zaradi dvojnega umora. Februarja lani je ustrelil pomočnika sodnega izvršitelja, ki sta zgolj in samo opravljala svojo službo. Zarubit sta prišla avto. Sedemindvajsetletni Aleksander Klement in 42-letna Nataša Zadravec Klement nista bila prav nič kriva, da se je Krklec znašel v dolgovih in da se je sodišče odločilo za odvzem premoženja. Prišla sta le izvršit sklep sodišča. Krklec ju je brez omahovanja ustrelil. Najprej enega, nato še drugega. Zdaj na sodišču razčiščujejo, kaj se je tistega usodnega dne sploh zgodilo, ali je obtoženi komu že prej grozil, zakaj je že enkrat prej pri deložaciji posredovala policija in kaj o Krklečevi sposobnosti razumevanja lastnih dejanj pravijo psihologi. In kako je na vse skupaj vplival alkohol. Branku Krklecu grozi 30 let zapora, življenj Aleksandra Klementa in Nataše Zadravec Klement ne more povrniti nihče.

Avgusta lani je veterinarska inšpekcija lastniku odvzela psa, s katerim je, milo rečeno, ravnal zelo slabo. Inšpektorica je odredila trajni odvzem živali in odločila, da mora psa prevzeti zavetišče v Horjulu. Lastniki zavetišča niso prav nič krivi, da je občan grdo ravnal s svojim psom, prav nič niso krivi, da mu ga je inšpektorica odvzela, in prav nič niso krivi, da so ga v skladu z zakonom tudi morali sprejeti in da tam zdaj zanj lepo skrbijo. In prav nobene pristojnosti nimajo, da bi psa vrnili. Morajo skrbeti zanj. Opravljajo svojo službo. Kot sta jo opravljala sodna izvršitelja iz nesrečne zgodbe iz vasice nad Šmarjami pri Jelšah. Zakaj dogodka tako črnogledo povezujemo? Junija letos se je v zavetišču za zapuščene živali pojavil nekdanji lastnik odvzetega psa. Zahteval je, da mu psa vrnejo. Grozil je in grožnje podkrepil tako, da je iz prtljažnika vzel puško, zavito v preprogo. Lastnika zavetišča sta bila prepričana, da ju bo pobil. Rešil ju je prijatelj, ki je slučajno prišel na obisk. In to ni bilo prvič, da je bivši lastnik odvzetega psa prišel grozit na Horjul. Zgodbe pa še ni konec. Poslušanje nedavnega 20-minutnega pogovora med tem možakarjem in lastnikom zavetišča ne more nikogar pustiti ravnodušnega. Grožnje, da bo zdaj vse drugače, da ve, da ima sogovornik otroke, da naj se kar sam vrže pod vlak in tako naprej, zvenijo zelo, zelo prepričljivo. Povsem jasno je, da je možakar prepričan, da je lastnik zavetišča kriv za vse hudo, kar se mu je zgodilo v življenju. Postavil mu je tudi ultimat. Kužka mora vrniti še ta teden. A psa zavetišče temu človeku ne more in ne sme vrniti …

Policija je o grožnjah temeljito obveščena. Lastnikom zavetišča so svetovali, naj se obnašajo samozaščitno. Naj se zaprejo v hišo in naj ga ne izzivajo. Ali kaj takega rečejo tudi večkrat pretepeni ženski? Naj nasilneža pač ne izziva? Na naša vprašanja so odgovorili, da bodo po končanem zbiranju obvestil obvestili tožilstvo. Kdaj, za božjo voljo? Kdaj? Ko bo možakar vzel pravico, ki se mu zdi, da mu pripada, v svoje roke? Eno leto že grozi! Bo potem na sodišču obveljal za manj prištevnega? Sploh ker se ga bo prej še pošteno napil? V primerih družinskega nasilja ima policija vsaj možnost izreka prepovedi približevanja. Pa tudi ta ukrep ne ustavi nasilnežev in žal smo že večkrat poročali o umorih, ko je za storilca veljala prepoved približevanja, pa te seveda ni upošteval. Tokrat, tako pravijo na policiji, niso imeli zakonske podlage niti za tak ukrep.

Grožnja je kaznivo dejanje, za katero je zagroženo leto dni zapora. Največkrat sodišča storilcem izrekajo pogojne kazni. Po navadi pomagajo. Grožnja možakarja lastnikom zavetišča je resna! Resnično ni naš namen »klicati hudiča«, ampak, pristojni, nekaj morate narediti. In pika!