V teh dneh nas opazujejo Hrvati. Po štirih letih, kolikor zdravstvena blagajna svoje finančne težave rešuje z zniževanjem sredstev zdravstvenim izvajalcem, smo očitno prispeli na rob brezna. Neplačila računov dobaviteljem zdravil se srhljivo podaljšujejo, zaposlene v bolnišnicah skrbi že marčevska plača, minister za zdravje pa ni videl razloga, da bi »napovedoval dramatične spremembe in zmanjšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev«. Tomaž Gantar, ki je ob nastopu svojega mandata še razumel, da »sto milijonov ne moreš prihraniti na neboleč način«, je svoje stališče, da je »rezanje socialnih pravic zgrešeno, še posebej občutljivo pa v zdravstvu«, v tej nesocialni, nesolidarnostno neoliberalni vladi v dobrem letu očitno izgubil. V svojem oblastniškem zanosu je celo pozabil, da bo dan po tem, ko je javno zagrozil generalnemu direktorju naše največje bolnišnice, da ga bo odstavil, ker si je končno le upal opozoriti na finančne težave, samo še odstopljeni minister.
Seveda Gantar za nastalo finančno luknjo ni kriv. Priznati mu moramo, da je predvidenih 90 milijonov evrov, kolikor naj bi jih letos na predlog zdravstvene blagajne izvajalci spet privarčevali, na vladi zmanjšal za polovico. A hočeš nočeš bo zapisan, če mandata ne bo nadaljeval v nastajajoči novi vladi, v zgodovino kot še en minister brez zdravstvene reforme. To bi zdaj potrebovali veliko bolj kot ministra. Ker so se od leta 2007 menjavali kot po tekočem traku – imeli smo že štiri – je jasno, da nimamo ne reforme ne premišljene zdravstvene politike. Zadnja aduta, ki bi rešila, kar se je rešiti dalo, smo zaigrali v Pahorjevi vladi. Takrat je bilo, kot je ocenil Borut Miklavčič ob prevzemu resorja, zdravstvo v dobri kondiciji. Že dobro leto po tem je ob odhodu svareče napovedoval črne oblake: da bo hudo, če zdravstvene reforme ne bomo hitro sprejeli. In je nismo, ker so nadgradnjo zdravstvenega sistema Dorijana Marušiča onemogočile (tudi) predčasne volitve. Politični interesi – spomnimo se samo napovedane racionalizacije porodnišnic – pa so zminirali tudi vse majhne korake do velike zmage. Krizo smo zato pričakali popolnoma nepripravljeni. Po plačni reformi, ki jo je ob koncu mandata tedanje vlade Janeza Janše speljal minister za javno upravo Gregor Virant ob izdatni pomoči Darka Žiberne, takratnega sekretarja na ministrstvu za zdravje, lahko rečemo brezglavo. Zdravstvena blagajna je padla v rdeče številke. Denarja za zdravstvo je bilo leta 2010, prvič po letu 1976, manj. Delež BDP za zdravstvo je z 9,3 zdrsnil na 9 odstotkov. Podatki OECD, da za zdravstvo vsako leto več plačujemo iz lastnih žepov, zdaj že okoli 30 odstotkov, vztrajno kažejo, da nam solidarnostni sistem polzi iz rok. Tomaž Gantar je še pred odstopom predstavil reformne ukrepe. Čeprav, kot pravi, je treba dolgoročno strategijo sprejeti čim prej, je usoda zdravstvenega sistema ta hip daleč stran od soja žarometov. V tem tednu bodo politike bolj kot naše zdravje spet zanimale njihove pozicije.
»Zmanjkuje zdravil, ne dobimo jih toliko, kot jih potrebujemo, saj so se trgovci odločili dobaviti polovico vrednosti zdravil, ki smo jo plačali minuli mesec,« so stavki, ki jih govorijo direktorji slovenskih bolnišnic. Ampak od petka za to nimajo niti pravega sogovornika več. Njim je ostal samo odstopljeni minister, nam pa skrb, s čim nas bodo zdravili, če zbolimo.