Časi so res težki in ukrepi nujni, vendar samostojno kakovostno upravljati državo in jo pripeljati tudi iz krize očitno nismo sposobni. Tega doma nismo pripravljeni dojeti, v Evropi, kolikor še imajo priložnosti za ukvarjanje z nekdaj obetavno državo, pa se zdi, da nas ne jemljejo več resno. Medtem ko nekateri narodi šele razmišljajo o svoji neodvisnosti, v Sloveniji po več kot 20 letih samostojnosti še vedno stopicamo na mestu. V mesecih po zadnjih volitvah, na katerih so vsi, predvsem pa zmagovalna stranka, tradicionalno obljubljali prelom s starimi praksami in nizkotno politično kulturo, je bil ta zastoj toliko očitnejši.
V času, ko se država sooča z resnimi strukturnimi težavami in krčem pri črpanju evropskih sredstev, ko se podjetja bojujejo za golo preživetje, ko stanovanjska politika ostaja nenaklonjena mladim družinam in ko perspektivni vse pogosteje iščejo zatočišče v tujini, smo skorajda tri mesece porabili za razprave o poslancu, ki prebiva v zaporu. V razvitih državah je drugače. Ko se morajo tam spopasti s podobnimi primeri – še posebno če gre za skorumpiranega politika, ki je kaznivo dejanje storil na premierskem položaju – so politične posledice jasne. Pri nas pač niso. Pri nas je takšen politik na volitvah nagrajen, pri nas je treba za tovrstne anomalije imenovati skupino pravnikov in protestirati pred parlamentom, ljudje, ki iz dneva v dan plačujejo več za dostojno življenje, pa morajo ob tem poslušati še neumnosti, kakršno si je največja opozicijska stranka privoščila z imenovanjem svojega »največjega sovražnika« v taisto druščino poznavalcev pravnega reda. Da pa bi bila vsesplošna histerija popolna, nam politiki (in mediji) v tem nekajmesečnem obdobju niso prizanesli niti s »komisarsko telenovelo«, od katere bo tako in tako živel bolje samo tisti, ki se bo kmalu preselil v tujino.
Medtem ko se doma sprašujemo, kdo od mednarodno priznanih domačih strokovnjakov bi bil sploh pripravljen prevzeti odgovornost za vodenje države za tistih nekaj tisočakov evrov, se v tujini zgražamo nad previsokimi komisarskimi plačami. Medtem ko doma ob vsaki izjavi ameriškega veleposlanika skočimo na noge, v tujini sklepamo pakte s tujci, da bi najprej uničili enega izmed nas in se kasneje še vsi skupaj osramotili pred mednarodno javnostjo. Na državnih ulicah zagovarjamo visoka moralna in etična načela, na lokalni sceni pa volimo skorumpirane in obsojene župane. Zahtevamo pravno državo, živimo pa v zakonskih okvirih, za katerimi se skrivajo zgolj posamični interesi.
Slovenija je ujetnica provincialnosti, stanja duha, za katerega so značilne neustvarjalnost, dvoličnost, moralna in nazorska ozkost, provincialnost, ki je sinonim za nezmožnost kakršnega koli preboja. Vedno znova se vživljamo v vlogo žrtve in v njej očitno tako zelo uživamo, da se o resnih problemih nismo sposobni niti pogovarjati. V sistemu slovenskega vsakdana, ki ga še vedno odločno poganja logika »naših in vaših«, pa postaja senzacionalizem samo še »dodana vrednost«.