Res je, da gospodarstvo pozdravlja znižanje davčne stopnje za davek od dohodka pravnih oseb, a na drugi strani bo izpad sredstev iz proračuna zaradi manj pobranih davkov pokrilo to isto gospodarstvo, ki bo plačevalo višje dajatve, trošarine. Gospodarstvo pozdravlja tudi vračilo olajšav za investicije, a kaj ko po podatkih bank novih posojil za investicije sploh ni, saj podjetja sprašujejo zgolj po reprogramu obstoječih obveznosti. Medtem ko se politika ukvarja z ustanovitvijo slabe banke, te podjetjem srednjeročna petletna posojila spreminjajo v trimesečna. Nezaupanja bank do podjetij, tudi tistih z zdravim denarnim tokom, slaba banka ne bo odpravila.
Gospodarstvo že leta opozarja, da razbohotenega javnega sektorja in velikega trošenja ne more več financirati, in prav na ta opozorila se vlada sklicuje, ko reže javne izdatke. A reza je deležno to isto gospodarstvo, še najbolj del, ki sodeluje z javnimi naročniki. Ti so že doslej veljali za slabe plačnike, več deset podjetij je propadlo zaradi sodelovanja pri javnih projektih, kot so ljubljanska Opera, soseska stanovanjskega sklada Brdo, Dunajski kristali in drugi. Zdaj morajo tudi dobavitelji javnih naročnikov deliti usodo javnega sektorja. Če so na javnih razpisih posel pridobili s konkurenčno, torej najnižjo ceno, ki še vedno predstavlja glavni razlog za izbor najboljšega ponudnika, morajo cene zdaj v luči varčevanja dodatno znižati. Pri varčevanju v imenu gospodarstva slednje tako zelo aktivno sodeluje.
Lanskoletni vrh gospodarstva je gostil predstavnike vseh političnih strank in ključni razlog za to so bile bližajoče volitve. Predstavniki političnih strank, ki se vedno radi vidijo v družbi uspešnih gospodarstvenikov, na govorniški oder niso bili povabljeni, lahko so zgolj poslušali. Slišali so, da je gospodarstvo v naši državi v obupnem položaju, razlogov za optimizem gospodarstveniki niso videli. Letos obračajo ploščo, menijo, da je vzdušje preveč pesimistično, spremembe da so zato nujno potrebne. A kaj lahko gospodarstvo po letih in letih prepričevanja sploh pričakuje od politike? Izboljšanje stečajne zakonodaje, velike investicijske projekte, odpravo administrativnih ovir, ureditev plačilne nediscipline, zmanjšanje davčnih obremenitev in obremenitev dela...? In kaj ji je – z izjemo milijardnega zadolževanja za pomoč podjetjem – sploh sposobno predlagati?
Vse smo pravzaprav že videli. Gospodarstvenike bodo tudi tokrat politični veljaki trepljali po ramah, jim razlagali, da smo vsi v istem čolnu, in stiskali roke. Oboji bodo čakali na trenutek, ko bodo luči ugasnile, karavana pa šla dalje. Morda se je včasih glas gospodarstva res bolj slišal, a se očitno prav v časih, ko največ podjetij kliče na pomoč, ne sliši nikogar.
