Ne preseneča, da je bilo marca letos, ko si je Moskva referendumsko priključila Krim, sodelovanje jedrskih znanstvenikov prvo postavljeno na led in je ameriško ministrstvo odpovedalo vsa dogovorjena srečanja, simpozije in obiske laboratorijev. Naslednja žrtev je bil sporazum o prepovedi balističnih raket srednjega dosega, ki sta ga podpisala Ronald Reagan in Mihail Gorbačov leta 1987. Rusija uradnih ameriških obtožb o preizkušanju omenjenega prepovedanega orožja minuli teden ni zanikala. Posredno je torej dala vedeti, da rakete s klasičnim in jedrskim polnjenjem in dosegom od 600 do 7000 kilometrov znova visijo nad evropskimi glavami ter da politične in vojaške igrice okoli Ukrajine s sankcijami vred niso nedolžno preskušanje trdnosti evropskega oziroma ruskega trebuha. Udarci začenjajo padati na praviloma prepovedano območje pod pas in vprašanje ni več, koliko bo to koga zabolelo, ampak kako umazan spopad se lahko iz tega razvije.
Kar zadeva Ukrajino samo, je že scela v umazani igri. Iz kaotičnih poročil in politične propagande na obeh straneh je mogoče izluščiti, da v državljanski vojni na njenem vzhodu dokaj enakovredno sodelujeta z orožjem in plačanci tako Rusija kot Zahod. Vsi indici tudi kažejo, da je naveza ruskega orožja in proruskih separatistov odgovorna za strmoglavljenje malezijskega potniškega letala, a s precejšnjo verjetnostjo, da jim je bilo naklepno pripeljano na radarski merek v spremstvu ukrajinskega lovskega letala, ki ni imelo kaj početi v civilnem koridorju. Incident je poenotil Zahod v obtožbah Rusije, čezatlantske politike pa uskladil v tako imenovanih dirigiranih sankcijah. Te so predstavljene kot boleč, a dovoljen direkt, zato pa je nadurno delo ruskih nadzornih agencij za hrano s prepovedjo uvoza domnevno oporečnih ukrajinskih mlečnih izdelkov, poljskega sadja, ameriške perutnine in nekaterih evropskih živilskih proizvodov znova prepoznano kot umazan udarec.
Vtis je napačen. Kar koli si že kdo misli o Putinu, se ta za zdaj samo izvija iz zahrbtnega prijema. Bolj nejasno je, kaj pravzaprav hoče z njim narediti zdaj že poenotena washingtonsko-bruseljska naveza. Ga zlomiti ali zgolj prisiliti v svojo igro, v kateri bo Rusija njen energetski in surovinski podaljšek? Ta poskus, začet z Jelcinom, se je prav po Putinovi zaslugi enkrat že izjalovil, k sreči brez širših posledic. Tokrat je tveganje večje, za Putina in za Zahod. Ne pa za špekulante in vojne dobičkarje. Ti imajo radi ugasnjeno luč, še posebno če je to luč razuma.