Tudi slovensko zdravstvo je bilo pred desetletji poceni, prebivalci so nanj računali, zdravniki pa so imeli več časa za bolnike. A številke so dober protistrup za nostalgijo. Med letoma 1985 in 2008 se je umrljivost za srčno-žilnimi boleznimi v Sloveniji zmanjšala za več kot polovico, s 520 na 220 umrlih na 100.000 ljudi. Delno je k temu pripomogla boljša preventiva, ogromno pa tudi učinkovitejše zdravljenje.
Da ima bolnik dostop do dobre oskrbe, je bilo dolgo samoumevno, kardiologija pa je veljala za eno svetlejših zvezd slovenskega zdravstva. Zdaj postaja njegova rana, je v teh dneh obelodanil mariborski zastopnik pacientovih pravic Viktor Pilinger. Bolnike, ki potrebujejo invazivno diagnostiko, povsod pričakajo daleč predolge čakalne dobe. Tudi njihovi zdravniki se potihoma bojijo, da preiskav in zatem operacij nekateri, ki bi jim sicer lahko pomagali, ne bodo dočakali ali pa bodo nanje prišli precej bolj bolni. Čeprav se težave kopičijo že od lani, so pozornosti deležne šele s trenji na mariborski kardiologiji, ki so ogrozila oskrbo bolnikov z infarktom. Očitno stiska bolnikov šteje šele, ko se zaradi slabšega plačila javno razjezijo zdravniki.
S kompromisom o boljšem plačilu in dodatnem dopustu je lahko zadovoljno vodstvo mariborskega UKC, ki se je razumljivo želelo izogniti stavki, prav tako del zaposlenih. Vendarle pa težave, kot so nakazala opozorila predstojnika oddelka Vojka Kaniča ob odstopu, še zdaleč niso rešene. Ker niso le mariborske, tudi ni dovolj, da jih rešujejo le v tamkajšnjem kliničnem centru. Z dogajanjem na terenu se bo moralo precej resneje ukvarjati ministrstvo za zdravje. Brez zdravstvene politike na državni ravni bo danes izbruhnilo tukaj, jutri pa kje drugje. Navsezadnje so, medtem ko so v UKC Maribor varčevali pri plačilu interventnih kardiologov, ljubljanski kardiologi ob zavzetem varčevanju ostali brez novejše generacije žilnih opornic, primernih zlasti za mlajše bolnike z infarktom. V takšnih primerih je lahko moralizirati o zdravnikih, ki se ne zavedajo finančnih razmer, netaktnih direktorjih ali pogoltnih dobaviteljih, ki obvladujejo zdravstvo. A resnični skupni imenovalec nazadovanja je finančna kriza v kombinaciji z varčevalno stihijo.
Kam peljejo takšni trendi, zelo nazorno kaže hrvaška izkušnja. Sosednja država se je pred nekaj leti povzpela med najuspešnejše države pri presaditvah organov, a so začele utečen sistem dela najedati hitre racionalizacije. Letos je odjeknilo, da so v prvih mesecih presaditve upadle za kar 40 odstotkov. Tudi v Sloveniji se vse bolj kaže, da v neredu denarja še najhitreje zmanjka, ko gre za najtežje bolnike. Ne le njihove stiske, tudi pešanje svetlih točk v zdravstvu, s katerimi se je bilo mogoče pohvaliti, očitno nikogar ne gane. Morda bo kaj zaleglo šele, ko bodo bolniki pogumneje pospravljali kovčke. Denar, ki danes omogoča delovanje slovenskih oddelkov, ne bo čez mejo nikomur odveč.