Vroča zgodba ima dva medijska scenarija. Po prvem vzgojiteljica in pomočnica z enim od otrok ravnata nasilno. Usta mu prelepita z lepilnim trakom, zapreta ga na mrzel balkon. Ko za to izve mama otroka, se obrne na ravnateljico, ta, zgrožena, pritisne na vzgojiteljici, ki priznata (ni jasno, kaj točno) in dasta odpoved. Starši so besni: menda sta vzgojiteljici že prej trpinčili otroke. Po drugem scenariju vzgojiteljici enemu od malčkov zgolj zagrozita, da mu bosta zalepili usta. Ko se na igrišču »stepe« z drugimi otroki, ga na ograjenem mestu fizično ločita od drugih otrok. Odpoved podata zgolj zaradi pritiskov. Starši so besni. Ker njihovi otroci ne marajo novih vzgojiteljic, hočejo nazaj stari dve.
Ni najhuje, da v ponedeljek, ko je odjeknila novica, ni bilo povsem jasno, kaj se je v resnici zgodilo. Včasih je za razjasnitev okoliščin pač potreben čas. V oči bode predvsem neverjeten amaterizem ljudi, ki bi morali biti usposobljeni za ukrepanje v takšnih primerih. Če je ravnateljica presodila, da sta zaposleni ogrožali otroka, bi morala z ugotovitvami seznaniti ustrezne organe in ju začasno suspendirati. To, da se je odločila, da je najbolje, da »nasilni« vzgojiteljici po tihem odideta – in se nato mirno zaposlita kje drugje – pa je natančno tista nagravžna praksa, ki jo očitamo Cerkvi, ki je zlorabljevalce raje tiho prestavljala, kot da bi jasno ukrepala. Razumeti ni mogoče niti vzgojiteljic. Če pravil svoje stroke nista kršili, bi pri tem morali vztrajati kljub pritiskom. Še manj je mogoče razumeti mater domnevno trpinčenega otroka, ki je ogorčeno povedala, da je zahtevala le premestitev svojega malčka, ne pa odpovedi vzgojiteljic. Ni torej važno, ali vzgojiteljici neprimerno ravnata z otroki, pomembno je le, da je njen otrok na varnem... Starši pa lahko zahtevajo zgolj strokovnost in zakonitost in nič drugega.
Opisano je ena od podob zmede v vzgoji in izobraževanju, drugo te dni razkrivajo sindikalna vkopavanja pred bližajočimi se pogajanji. Ne pristajamo na zaostrovanje standardov ali na zmanjšanje plač, zavračamo odpuščanje, zavračamo spreminjanje mreže šol; kje vzeti manjkajočih 100 milijonov za osnovno in srednje šolstvo, nas ne zanima. Takšno je na kratko stališče sindikatov, pospremljeno s populizmi tipa: dokler lahko nekateri nebrzdano goljufajo, ne damo niti centa.
Saj ne da ne bi našli razlogov za bes javnega sektorja, vedno znova postavljenega pred steno lačne in nesposobne države. Toda »besni« so tudi v hirajočem gospodarstvu. Naj torej takole na hitro na ražnju obrnemo Türka in njegove sinove? Zažgemo banke? Ali pa bi morali šolniki vendarle doumeti, da se jim tovrstna brezkompromisnost v razmerah, za kakršne so vsaj malo krivi tudi sami – kam pa so vendar hodili v šolo vsi ti goljufi – ne spodobi. Če si seveda želijo ohraniti zaupanje ljudi. Da ni rezerv, pač ne drži. Naše osnovno šolstvo je v nasprotju z visokim po ugotovitvah OECD zelo solidno financirano. Osnovnošolski učitelj je pri nas bolje plačan od asistenta na fakulteti. Je torej res tako škandalozno od učiteljev zahtevati, da na primer teste pri letošnjem nacionalnem preverjanju znanja popravljajo brez dodatnega plačila? Kajti ni res, kot trdijo, da od NPZ ni koristi. Ti lepo pokažejo, koliko znajo učenci neke šole v primerjavi z vrstniki na drugi. Vprašanje pa je seveda, koliko to učitelje v resnici zanima...
