Protest je v tem primeru zdravilo: v soboto je bilo treba le malo dobre volje in strah se je s hrbta ljudi preselil za vrat vladajočih.
Ko je Janša prvikrat vodil vlado in so se začele prve resne demonstracije, sta Janez Winkler in Pavle Čelik, legendarna policijska poveljnika, ki o demonstracijah v Sloveniji vesta vse, saj sta del njihove zgodovine, rekla, da je treba počutje oblasti otipati pred parlamentom. Če tam stojijo jeklene ograje in oklepljeni policisti, na vrhu vlada nervoza. In res, v soboto sta parlament in vlada spominjala na bunker Enverja Hodže. Ljubljanski policisti – seveda so med največjimi žrtvami varčevalne dogme, ki jim ni kaj zameriti – so najbolj burno reagirali na rdeče-črno zastavo skupine avtonomnih aktivistov, ki je uprizorila vzporedni protest na Prešernovem trgu. Obkolili so jih kot Osamo bin Ladna in nanje vpili z megafonom, četudi so bile med njimi tudi matere z vozički. Pogled na to dogajanje je bil čudovit. Spominjal je na sprehod Black Bloca, mednarodne aktivistične skupine, ki deluje v večjih evropskih državah in ZDA. Ti se ne bojijo prav nikogar, njih pa se najbolj bojijo tisti, ki se jih morajo bati.
Na to, da oblastniki izgubljajo oprijem, je kazalo že dan ali dva pred demonstracijami, ko so v televizijskem studiu poslanca vladajoče stranke spraševali o izginulih podpisih za referendum. Andrej Šircelj ne zna igrati pokra, izdajala sta ga glas in obraz. Premagala ga je teža parlamentarne prevare, najhujše v tej državi po asistenci pri izbrisu leta 1992. V soboto pa je premagalo tudi predsednika vlade. Na socialnem omrežju Twitter sta s tiskovnim predstavnikom SDS Jernejem Pavlinom spet začela tipkati o agresorskih simbolih in Milanu Kučanu.
Izdali so ju živci, transfer strahu pred prihodnostjo pa je uspel, kot to uspeva tudi protestnikom v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in drugod po Evropi, kjer imajo ljudje dovolj rušenja socialne države, te temeljne pridobitve protifašističnega boja, krvavo izbojevane v prvi polovici dvajsetega stoletja. Političnim oblastem, sledilcem diktata finančnih trgov, ki so zaradi zakonske deregulacije ušli vsakršnemu nadzoru, so se ob soočenju z ljudskim uporom zatresla tla pod nogami. Dokler se (še) ne da upreti matematičnim algoritmom, ki poganjajo sistem bonitetnih hiš in gigantskih finančnih institucij, ki so svojo krizo pretvorile v »krizo« javnega sektorja, je treba vedno znova vpiti na politike, ki se tem mehanizmom ne znajo in zaradi kratkoročnih koristi tudi nočejo upreti. V soboto tako ni bilo pomembno, koliko ljudi se je zbralo na Kongresnem trgu. Bilo jih je dovolj za začetek. Pomembno pa je vprašanje, kdo (še) ni prišel in zakaj ne. To vprašanje je podobno vprašanju, zakaj podporniki družinskega zakonika marca niso prišli na referendum in ga podprli. Naloga levice ni toliko artikulacija idej, saj o solidarnosti, temelju človeškosti, ni treba veliko razpravljati. Bolj sta pomembna konsolidacija in aktivno angažiranje. Dovolj je en primer iz zgodovine: januarja 1933 je Hitler lahko postal kancler le zato, ker se socialdemokrati, komunisti in »centraši« niso hoteli združiti. Res tudi na naslednjih volitvah ni dobil večine. A takrat je bilo že prepozno.