V zagati je tudi SD, čeprav je po neuspehu na evropskih volitvah njen predsednik Igor Lukšič takoj odstopil in ga je začasno nadomestil njegov glavni rušitelj – Dejan Židan. Da Lukšičev umik ni bil prostovoljen, je posredno potrdil tudi sam v nedavnem intervjuju za Siol.net, ko je dejal: »Mene je stranka razglasila za mrtvega, jaz pa sem se delal mrtvega do danes, ko so vse volitve mimo in lahko pač mirno začnem tudi kaj govoriti o tem, kaj si o stvari mislim.« To kaže, da utegne biti tudi v SD pred kongresom še vroče.
Tudi Bogovič je 13. julija zvečer, ko je bilo jasno, da je SLS prvič obtičala pred parlamentarnim pragom, nameraval odstopiti. Vlogo eselesovega Židana je ponudil podpredsedniku stranke Janezu Tomšiču, vendar jo je ta odklonil. Mnogi zdaj pričakujejo, da si bo Tomšič premislil in se na kongresu 6. decembra vendarle pojavil kot kandidat za predsednika SLS.
Posebna skupina, ki je analizirala vzroke za izpad SLS iz parlamenta, je med drugim ocenila, da se stranka preveč osredotoča na predsednika in premalo na program. Toda slovenska politična praksa kaže ravno nasprotno: na državnozborskih volitvah uspevajo stranke (PS leta 2011 ter SMC in ZaAB letos) brez programa. Navsezadnje je tudi Združeni levici za vstop v parlament zadostovalo že sedem minut kampanje Luke Mesca pred TV-kamerami.
Kaj je torej ključni pogoj, da se SLS vrne v parlament? Karizmatični predsednik. Nekateri eselesovci priznavajo, da takšnega kandidata v njihovih vrstah ni, zato bi ga poiskali zunaj stranke. Glede na to, da je bila na nedavnih lokalnih volitvah skoraj petina vseh županov izvoljena na listi SLS ali z njeno podporo, bi ščepec karizme morda lahko našli pri katerem od njih. Toda ljudska stranka se je v preteklosti že opekla tudi s predsednikom, ki je uspešen župan (Bojan Šrot v Celju), pa je bil kljub temu neuspešen vodja stranke.
SLS je za ohranitev statusa parlamentarne stranke zmanjkalo le nekaj več kot 400 glasov. Če bi na kandidatne liste uvrstila več svojih uspešnih županov, bi ta manko zlahka nadoknadila. Letos je bil namreč idealen trenutek za kandidaturo županov na državnozborskih volitvah, ki so bile tik pred lokalnimi, zato v primeru, da bi bil kdo od njih izvoljen za poslanca, ne bi bile potrebne nadomestne županske volitve. Takšne priložnosti ne bo več prav kmalu, torej lahko »ljudski« župani krivdo za polom stranke pripišejo tudi sebi. Nekateri (denimo Janez Žagar v Slovenski Bistrici) so kandidaturo za poslanca zavrnili, drugim je vodstvo stranke menda sploh ni ponudilo. Tudi celjski župan Bojan Šrot je med njimi, čeprav je SLS na državnozborskih volitvah leta 2008 sam priskrbel 4388 glasov ali skoraj 4000 več, kot ji jih je letos zmanjkalo, da bi ostala v parlamentu.
Matematika je torej preprosta, SLS pa kljub temu znova ne ve, kaj bi sama s seboj. Nekaterim njenim članom se celo toži po Kanglerju, Vrisku, Fabjanu…, ki so jih iz stranke brcnili v času, ko jo je vodil Radovan Žerjav.