Bistveno sporočilo nastopa ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega v ameriškem kongresu konec prejšnjega tedna je bilo pomenljivo. »Če ne dobimo pomoči, bomo vojno izgubili,« je rekel. Doslej se Ukrajine in poraza raje ni tlačilo v isti stavek. V Kijevu in njegovih zaveznicah so poudarjali, da mora vojno izgubiti Rusija, Ukrajina pa da to – kakor koli bi že zmago definirali – lahko tudi doseže, če bo koalicija njenih podpornikov enotna. Trenutno pa ji izziv predstavlja predvolilno dogajanje v ZDA, na Poljskem in na Slovaškem, pri čemer ni rečeno, da bo ostalo samo predvolilno in da se ne bo ponovilo še kje.
Najbolj je prejšnji teden odmeval spor Ukrajine in Poljske, ki se je začel s poljskim embargom na ukrajinsko žito, nadaljeval s presenetljivo ostrimi obtožbami Zelenskega v govoru v generalni skupščini, da nekatere države hlinijo prijateljstvo, višek pa dosegel z odmevnim sporočilom Varšave o koncu pomoči v orožju, čeprav je bila doslej ena največjih zagovornic Ukrajine in čeprav so Poljaki tradicionalno nenaklonjeni Rusiji. Enostranski embargo na ukrajinsko žito je očitno predvolilna poteza in novačenje podpore kmetov, saj vladajočo stranko Zakon in pravičnost čez tri tedne čakajo volitve. Stopnjevanje spora do končanja vojaške pomoči pa kaže na oceno, da bo naletel na posluh pri širšem naboru volilcev. Če se je pomoč doslej zdela skoraj samoumevna, premier Mateusz Morawiecki zdaj odpira razpravo v drugo smer, tako kot predsednik Andrzej Duda, ki je Ukrajino označil za nekoga, ki se utaplja in lahko s seboj potegne še koga.
To se ne konča na mejah Poljske. To soboto bodo volitve na Slovaškem, kjer dobro kaže stranki Smer nekdanjega premierja Roberta Fica, ki je odstopil leta 2018 po umoru novinarja Jana Kuciaka. Ena njegovih glavnih obljub: črtanje podpore Ukrajini. Tudi tam kaže, da nezanemarljiv del javnosti takšno stališče podpira ali ga ob vrsti pomembnih domačih vprašanj vsaj ne sankcionira. Če obe omenjeni stranki zmagata in sestavita vlado, bo imela Ukrajina na svoji zahodni meji tri do pomoči skeptične države (še Madžarsko), torej v osrčju srednje Evrope, katere branik naj bi z zadrževanjem Rusije bila. Pri tem ni rečeno, da bosta Morawiecki in Fico v primeru zmage in sestave vlade na te obljube pod pritiskom ali po lastni odločitvi pozabila, če bosta morala v koalicijo s tozadevno enakomislečimi strankami. Za Zelenskega je težava tudi v ZDA, kjer se glavni stranki težko strinjata o čemer koli, nekateri politiki pa sredstva za Ukrajino predstavljajo kot postavljanje varnosti te države pred ameriško in dogajanje na južni meji, kar pri nekaterih volilcih deluje, ker so tudi tam migracije vroča tema.
Na čisto vse Zelenski nima vpliva, na kaj pa že. Od začetka vojne je s svojimi nastopi v javnosti doma in v svetu eden od ukrajinskih adutov. Z zaostrovanjem spora predvsem s Poljsko, nepotrebno ostrim izpostavljanjem držav, ki sicer pomagajo, ter še s tožbo pred Svetovno trgovinsko organizacijo, s katero se ni mudilo, pa je odigral slabo partijo. Zaradi vojne je mogoče razumeti njegove občutke, a Zelenski ni samo vojaški poveljnik, je tudi politik, ki ima že dovolj mednarodne kilometrine, da razume tudi notranjo dinamiko držav, in bi se lahko tej epizodi izognil. Tudi zato, ker si v Rusiji gotovo manejo roke in imajo še en razlog manj, da bi obnovili Črnomorsko pobudo za žito, saj ji posledice njenega končanja, kamor sodi zdajšnji žitni spor, očitno politično koristijo.
