Današnja primopredaja poslov na protikorupcijski komisiji bo z napako. Goran Klemenčič se bo poslovil v družbi svojih namestnikov, Boris Štefanec pa se bo v pisarne na Dunajski cesti 56 vselil sam. Od treh vodilnih stolov na KPK bosta z jutrišnjem dnem kar dva samevala. V gospodarskem jeziku bi temu rekli nadzorovana likvidacija. Zato tudi vprašanje, ali bo predsedniku države ob Štefanecu, izkušnjah z zadnjimi razpisi in zakonskih luknjah sploh uspelo zapolniti vrh KPK, zveni že skorajda retorično. Če ni bil že prej, je strokovni ponos tistih, ki bi lahko zasedli izpraznjena mesta, zdaj zagotovo ponižan. Če strokovno osebje KPK ni bilo prizadeto že ob odstopu Klemenčičevega senata, je zdaj prav gotovo. Ugled protikorupcijske komisije je dodobra načet.
»S takimi postopki ti kot predsedniku države take izbirne komisije ne bodo pomagale. Nasprotno, povzročile bodo nezainteresiranost resnično odličnih oseb za odgovorne državne funkcije,« je predsednika države svaril predsednik Društva kriminalistov Jakob Demšar, ki se je neuspešno potegoval za mesto namestnika. Ob zadnjih dogodkih bi se lahko vse skupaj slišalo tudi kot poceni reklama, a ne gre za to. Nekdanji načelnik sektorja za gospodarski kriminal je želel že pred podpisom ukaza o imenovanju novega senata KPK opozoriti Boruta Pahorja na »manire« izbirne komisije. Ali je predsednik države kljub vsem svojim aktivnostim (pravočasno) prebral Demšarjevo pismo, danes ni več pomembno. Vprašanje je, ali po tem »umoru« sploh še kdo verjame oblastnikom s predsednikom države na čelu.
Morda smo bili le malce naivni. Prvič smo se opekli, ko je odstopila Klemenčičeva ekipa. Do tedaj je bil marsikdo prepričan, da gre za neustavljivo in nezmotljivo trojko. Vendar pa je prav ta senat, ko je bil na vrhuncu svoje moči, z neodgovornim ravnanjem okrepil že tako razširjeni občutek, da se ne da nič narediti, da lahko politika vsakogar zmelje. Za narod, ki ne vidi perspektive in ne zaupa nikomur, je bilo to znamenje, da korupcija v Sloveniji zmaguje nad poštenjem. V bistvu so zmagali politiki in njihove zgodbe, ki bodo ostale v predalih. Zmagal je Štefanec, ki se mu je pred upokojitvijo uspelo zaposliti v tako pomembnem državnem organu. In navsezadnje, zmagali so tudi dosedanji člani senata KPK, ki se lahko zdaj brez vsakršnih zadržkov zaposlijo pri svojih preiskovancih.
Predsednik, ki vselej vidi perspektivo, tega očitno ni sprevidel (ali ni želel videti). V bistvu mu je v sostorilstvu z izbirnimi komisijami uspelo to, kar ni niti stranki SDS in njenim satelitom pri zaščiti lika in dela svojega vodje. Namesto da bi s ponovitvijo razpisa za predsednika KPK stopil na stran vseh tistih, ki jih predstavlja, se je raje zapletel v zgodbo velikih. Z nezaupnico dvema, za strokovno javnost primernima (in že imenovanima) namestnikoma pa je KPK samo še zadrgnil zanko okrog vratu.
Vsaj jutri, na prvi april, ko bo Štefanec začel izvajati funkcijo predsednika KPK, se bodo lahko nekateri tolažili.
