Da Združene države in Kitajska vohunijo druga za drugo, je komajda novica. S človeškimi viri, prestrezanjem komunikacij, fotoizvidniško in drugo satelitsko dejavnostjo ... nič novega. Tudi vohunski baloni niso ravno skrivnost. Wikipedia s sklicevanjem na sto let staro knjigo zgodovinarja Hollanda Thompsona pove, da so jih za vojaško izvidnico uporabljali že konec 18. stoletja in tudi med ameriško državljansko vojno, še zdaj pa jih razvijajo vse večje vojaške sile. Kljub trditvam Pentagona, da kitajski balon s svojim sprehodom po ameriškem nebu ni mogel zbrati dosti več informacij kot sateliti, ki države preletavajo ves čas, je v Združenih državah poskrbel za veliko (politično) vznemirjenje, potem ko so navedbe o njegovi vohunski naravi takoj vzeli za suho zlato. Vznemirjenja ni težko razumeti – veliki bratje so res vsepovsod, ampak takšen balon leti na višini, ki sodi v zračni prostor države, in se ga podnevi vidi tudi s prostim očesom. Takšen vdor ustvari občutek ranljivosti.
Ni malo ameriških politikov in analitikov, ki menijo, da je bil prav to namen Kitajske. Da hoče povedati, da tudi ona zmore izlete in vdore v Ameriko – tako kot ta po mnenju Pekinga počne na Tajvanu, ki ga ima Kitajska za del svojega ozemlja, ali s plovbami po morskih poteh, ki si jih lasti Kitajska. Ali je šlo res za namerno dejanje Pekinga ali ne, najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Če je bilo, je glede na odziv doseglo namen, tudi zato, ker je Bela hiša po fiasku z zaupnimi dokumenti v Bidnovi garaži namesto aktivnega ponujanja informacij še enkrat pasivno sledila tistemu, kar je v javnost že ušlo.
ZDA in Kitajska se na koncu gotovo tudi ne bodo javno strinjale o tem, ali je bila na balonu vohunska ali civilna oprema za meteorologijo. Obe strani sta se pregloboko zakopali v svoje trditve, še preden je za tri avtobuse opreme z balonom vred strmoglavilo dvajset kilometrov globoko in še preden je na voljo kak odgovor več o vrsti nelogičnosti v trenutni javni verziji zgodbe. To ne obeta nagle pozabe incidenta, ki se je zgodil prav v času poskusa otoplitve odnosov med državama, potem ko sta se predsednika Joe Biden in Xi Jinping na novembrskem srečanju na Baliju dogovorila za bolj odprte komunikacijske kanale, ki jih je Peking zamašil po avgustovskem obisku predsednice predstavniškega doma ameriškega kongresa na Tajvanu.
Antony Blinken bi moral biti od nedelje na obisku na Kitajskem, kar bi bilo za zunanjega ministra ZDA prvič po letu 2018, ko je bil tam na opazno hladnem obisku Mike Pompeo (ki ga je Kitajska po koncu mandata Donalda Trumpa uvrstila na seznam sankcij). Obisk Blinkna so odpovedali, Biden je najbrž še včeraj spreminjal svoj današnji nagovor o stanju v državi z žuganjem Pekingu. Ob tem so odnosi med velesilama že tako obremenjeni s trgovinsko vojno, Tajvanom (zdaj se z obiskom tam spogleduje tudi novi predsednik predstavniškega doma Kevin McCarthy), ameriškim obkrožanjem Kitajske (nazadnje z napovedjo dodatnih vojaških oporišč na Filipinih) in vsem drugim, kar je generala ameriških zračnih sil nedavno pripeljalo do odmevne ocene, da »imam občutek, da se bomo leta 2025 bojevali«. Huje je, da so potem tej oceni prikimali celo nekateri politiki – ti so tisti, ki vojne začenjajo in preprečujejo. Morda obetana rahla otoplitev še pride, če bo takšen trenutni interes, toda zelo podobna stališča obeh ameriških strank do Kitajske in novodobna politika Pekinga v obliki misli Xi Jinpinga na daljši rok napovedujejo neprestano hojo po robu poslabšanj, ki se zadnja leta kar vrstijo.
