Ta Busheva trditev ne drži. Združene države po enajstem septembru 2001 res niso bile več tarča nobenega napada teroristov iz tujine, nekaj potencialno spektakularnih pa so tudi preprečile. Povsem drugače pa je bilo s terorističnimi napadi domačih desničarskih in islamskih skrajnežev. Ti so od septembra 2001 do konca minulega leta na ameriških tleh izpeljali osemnajst napadov, ki ustrezajo definiciji terorizma. V njih je umrlo 46 ljudi. Tako kažejo podatki inštituta New America Foundation in univerze Syracuse. In sem ni všteta večina množičnih streljanj, ampak le napadi z jasnim ideološkim predznakom.
Razlikovanje med terorizmom od zunaj in terorizmom doma, ki ga odraža Busheva izjava, je zgovorno. Domača grožnja je Združenim državam prizadejala nekaj hudih ran, največjo z napadom na zvezno poslopje v Oklahoma Cityju leta 1995, ko je bilo ubitih 168 ljudi. Vendar je njeno dojemanje drugačno, ne le zaradi razsežnosti enajstega septembra in ameriškega razumevanja lastne vloge v svetu, ampak tudi ali predvsem zaradi politike. Ukrepi, ki so sledili enajstemu septembru in še vedno sledijo vsakemu napadu, ki smrdi po mednarodnem terorizmu, so nesorazmerni z ukrepi ob drugih morilskih dejanjih, enako pa velja tudi za občutek ogroženosti. Dvolični, če hočete. Kako drugače razložiti, da je bilo v zadnjem obdobju v Ameriki na leto umorjenih od 12.000 do 15.000 ljudi, od tega večina s strelnim orožjem, nekateri v še posebno tragičnih strelskih pohodih, kot je bil lanski v Connecticutu, kjer je bilo ubitih devetkrat več ljudi kot v Bostonu, med žrtvami pa so bili tudi otroci, mlajši od osem let. Zakonodaja o omejevanju pravice do nakupa in posesti orožja, ki jo je spodbudil pokol v osnovni šoli v Newtownu, pa kljub podpori večine Američanov ne napreduje, ampak so iz osnutka zakona politiki pod vplivom orožarskega lobija nasprotno že črtali pomembno prepoved prodaje polavtomatskega orožja. Težko si je predstavljati politike, ki bi tako vehementno nasprotovali ukrepom, ki bi bili predlagani po terorističnem dejanju (domoljubni zakonodaji je nasprotoval en senator), ker so ti postali svetinja pod prejšnjo vlado, v veliki meri prav zaradi razumevanja, ki ga odseva uvodoma navedena Busheva izjava, za povrh pa so imeli orožarski lobiji do predlaganih ukrepov v obliki vojn povsem drugačna stališča.
Zato je tudi pričakovati zelo različen razvoj dogodkov glede na to, kdo se bo izkazal za storilca bombnega napada v Bostonu. Bela hiša se je res odzvala zadržano in Obama je šele dvajset ur po napadu dejanje označil za terorizem. Temu so sledila tudi pojasnila, da to ne pomeni nujno tistega terorizma, ki ljudem najprej pride na misel, Al Kaido pa se je v primerjavi s preteklostjo včeraj sploh omenjalo presenetljivo redko. Če se bo izkazalo, da je storilec osamljeni volk ali pa domači desničarski ali levičarski skrajnež, bo zadeva kmalu potihnila. Če se izkaže, da je storilec islamski skrajnež s povezavami s tujino, bo drugače. Obama se temu ne bo izognil, saj bo moral in hotel pokazati svojo odločenost »braniti nacijo«, medtem ko ga bo opozicija skušala pribiti na križ, še toliko bolj zaradi vse vode, ki jo je skušal speljati na svoj mlin po predlanskem uboju Osame bin Ladna.