A Zasavci, trmasti kot so, še niso obupali in še vedno upajo vsaj na uspešno prodajo energetskega objekta, čeprav ekonomski kazalci pravijo, da TET ne glede na to, kdo bo njen lastnik, ne bo dobičkonosna. Energetika pač mora ostati v energetski regiji, vztrajajo. Ne glede na ceno. Čeprav bi si morda bolj želeli hidroelektrarn, a tudi tam so pogoreli. Tako kot pri TET. Obnovo tretjega bloka jim je odnesla Šaleška dolina, hidroelektrarne pa Posavje. Denarja za gradnjo na srednji Savi v izmozganem državnem proračunu pač ni.
Država bo očitno našla še nekaj manj kot 5 milijonov evrov, ki jih bo do leta 2018 poslala v Trbovlje, Hrastnik in Radeče za lajšanje visoke brezposelnosti. Iz brezposelnih delavcev bodo delali podjetnike, si obetajo. Ker je 15-letno prestrukturiranje zasavskega gospodarstva potekalo prepočasi in od 20 milijonov evrov, kolikor so jih prejeli Zasavci v ta namen, ni ostalo kaj dosti drugega od infrastrukture, zdaj na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo vidijo priložnost – v podjetništvu. Vse lepo in prav, ampak kaj ni malce naivno pričakovati, da se bo 160 brezposelnih, po možnosti takšnih, ki so nekaj let pred pokojem, v štirih mesecih usposobilo za podjetnike in za povrh še zaposlilo kakšnih tisoč drugih brezposelnih? Na ministrstvu se jim očitno to v regiji, ki se nikoli ni zares pobrala, ne zdi neuresničljivo. Zasavci molčijo, zadovoljni že s tem, da bo iz Ljubljane spet prišlo nekaj pomoči.
Še zanimivejše je, da ministrstvo izvajanje vseh ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti še vedno zaupa Regionalnemu centru za razvoj (RCR), ki je imel roko nad prestrukturiranjem regije že v času zapiranja rudnikov. In to kljub temu da je prestrukturiranje potekalo prepočasi. Samo za vodenje in koordinacijo ukrepov v Trbovljah, Hrastniku in Radečah bo RCR skupaj s posavsko razvojno agencijo v štirih letih prejel več kot 400.000 evrov. Brezposelni, ki se bodo »prekvalificirali« v podjetnike, pa štiri minimalne plače. Popolna metoda za razcvet zasavskega gospodarstva.
Zasavci pa so še vedno tiho. Res je sicer, da radi sestankujejo, radi povedo, kaj jih tare, radi pišejo sklepe in zahteve. In radi tudi vlečejo vsak na svoj konec. V Zagorju bi nekaj naredili tako, v Trbovljah zagotovo drugače, v Hrastniku pristanejo nekje vmes. Neenotnost veljakov, ki bi sicer imeli moč kaj spremeniti, je nesporno rakava rana zasavske regije. So pa enotni v tem, da ne drezajo v svojih vrstah. Zakaj nihče ne upa na glas povedati, da ni zadovoljen z izkupičkom prestrukturiranja gospodarstva? Zakaj nihče na glas ne pove, da za gonilo razvoja gospodarstva ne želi imeti nekoga, ki je lastniško vstopil v Sveo in je ni bil sposoben rešiti? In zakaj nihče ne udari po mizi, da nekomu, ki v 15 letih ni bistveno pripomogel k razvoju gospodarstva, te naloge enostavno ne gre več zaupati? Ker se bojijo sprememb, morda. Ampak če bi bili nanje pripravljeni, je njihovo najboljše gonilo za razvoj skorajda kultna zasavska trma.
