Se še spomnite, da je nekdanji finančni minister Franc Križanič pred istimi volitvami obljubil, da bo do konca mandata minimalno plačo zvišal na 1000 evrov? Ta trenutno znaša 789 evrov bruto ali 560 evrov neto. Pa to ni bila Križaničeva edina cvetka. Že v začetku leta 2009 je zmagoslavno naznanil, da je »kreditni krč« popustil, česar pa gospodarstvo, kljub večmilijardnim dokapitalizacijam bank, niti šest let kasneje še ni občutilo.
Borut Pahor, nekdanji premier in sedanji predsednik države, ki je Križaniča rad okrcal, da »bolje dela kot govori«, je dajal še slajše obljube. Leto 2010 je še pred njegovim koncem ocenil kot »eno bolj uspešnih v slovenski politiki« in zagotovil, da je krize konec. Tisto leto je sicer res prišlo do manjše gospodarske rasti, vendar pa se je kriza, zlasti zaradi podcenjevanja težav v bančnem sektorju, v naslednjih letih vrnila s potrojeno močjo.
Šele ko se kriza kar ni hotela sama od sebe posloviti in so vse druge države EU že zdavnaj izvedle boleče varčevalne ukrepe in strukturne reforme, se je o varčevanju začelo govoriti tudi pri nas. Obljube so zamenjale grožnje, ki pa so bile enako neuresničljive in nerazumne.
Pahor je na primer ugotovil, da je v javnem sektorju polovica zaposlenih preveč, kar bi pomenilo, da bi moral na cesto vreči kar 80.000 ljudi, njegov naslednik Janez Janša pa je število spustil za polovico – na 40.000. Ob tem je Janša obljubil, da bi z zmanjšanjem števila ministrstev s tedanjih 18 na deset ministrstev v štirih letih privarčevali okroglo milijardo evrov. Čeprav smo število ministrstev zmanjšali na dvanajst (zdaj jih je trinajst), nismo privarčevali kaj prida, poleg tega pa se je število javnih uslužbencev od začetka krize za nekaj tisoč celo povečalo.
Da beseda ni konj, dokazuje tudi sedanja vlada. Novi gospodarski minister Metod Dragonja je pred začetkom mandata napovedal zmanjšanje zaposlenih na ministrstvu za 30 odstotkov, zdaj, le dva meseca kasneje, pa to zanj ni več »prednostna naloga«. O prelomljenih obljubah in napovedih bi lahko razpredali še in še, od vsako leto znova napovedane zdravstvene reforme do nevpletanja politike v gospodarstvo.
Enako zlahka, kot se obljublja domačim volilcem, se naklada tudi Bruslju. V lanskem nacionalnem reformnem programu je med drugim Slovenija evropski komisiji že do konca lanskega leta zagotovila zakon o fiskalnem pravilu in strategijo kapitalskih naložb, pri načrtovani dokapitalizaciji bank pa navedla trikrat nižjo vsoto (namesto 1,3 milijarde je lanska dokapitalizacija znašala 3,9 milijarde evrov). Letos Evropi (še pred pogajanji s sindikati) obljubljamo znižanje mase plač v javnem sektorju za pet odstotkov in hkrati 70.000 novih delovnih mest.
Za laganje sicer ni predvidena kakšna posebna kazen (verjetno zato, ker smo vsi, vsaj po malem, lažnivci), vendar pa ni dvoma, da bi morali ljudi, ki zasedajo odgovorne politične funkcije, obravnavati strožje. Demokracija naj bi sicer imela glede tega varovalko, ki se ji reče volitve, a ta, kot kaže, ni ravno učinkovita. Kako si sicer razlagati, da so številni zgoraj našteti funkcionarji po anketah javnega mnenja še vedno med najbolj priljubljenimi slovenskimi politiki – kar je lepo vidno tudi na včeraj objavljeni lestvici raziskave Vox populi?