Vodstvo organizacije ima v takšnih razmerah proste roke, da se brez resnega nadzora in občutka odgovornosti spušča v projekte, ki sprožajo več vprašanj, kot ponujajo odgovorov – a teh vprašanj nihče ne postavi. Kako je denimo lahko celotno vodstvo organizacije, ki je menda že več let tudi s pomočjo nepremičninskih agencij iskalo primerno lokacijo, spregledalo javno dražbo, na kateri so zemljišče v centru mesta ponujali za drobiž? Ali je naključje, da omenjene dražbe medtem ni spregledalo podjetje v lasti nekdanjega študentskega funkcionarja, ki je po samo treh mesecih od nakupa zemljišče prodalo organizaciji za skoraj štirikrat višjo ceno? Kako lahko nekdo, ki je vodil resen zdraviliški center, v načrtu investicije začrta zgolj zgornjo »dopustno« ceno projekta, ne ponudi pa ne natančnega popisa del ne natančnejše analize predvidenih stroškov?
Povsem nove dimenzije je zgodba dobila s preprosto ugotovitvijo, da bo omenjeno zemljišče tako rekoč zagotovo prečkal tivolski lok, ki bo povezal primorski in gorenjski krak železniške proge. Ali je direktor ŠOU v Ljubljani ob nakupu zemljišča to vedel? Če ni vedel, mu gre očitati hudo malomarnost, saj je milijon evrov kljub javno dostopnim dokumentom in kljub pojavljanju projekta tivolskega loka v medijih romal v nakup zemljišča, kjer dolgoročni razvoj kampusa očitno ne bo možen. Če pa so vedeli za načrte države, to sproža nova vprašanja. Je šlo za nepremičninsko špekulacijo? Je (bil) cilj, da vsi deležniki nekaj zaslužijo na račun študentov, pa četudi bo na koncu treba vse zrušiti?
Zadovoljivih odgovorov v organizaciji ne ponujajo, čeprav gre za eno njenih najpomembnejših in največjih investicij. Bodo pa zgovorne že naslednje poteze vodstva. Če bodo projekt vsaj začasno zavrli in počakali na uradne napotke države, bo to znak, da je njihov namen v resnici delati v dobro študentov in zgraditi infrastrukturo, ki bo postala srce študentskega delovanja v prestolnici. Vse drugo bo kazalnik drugačnih apetitov.
Ministrstvo za infrastrukturo zato pozivamo, naj predstavnike ŠOU čim prej povabi na sestanek o omenjenem projektu in se s tem izogne morebitnemu izplačevanju visokih odškodnin (ter posledičnemu oškodovanju davkoplačevalcev) in nadaljnjemu oškodovanju študentov, izvoljene predstavnike študentov, ki naj bi bdeli nad dobrobitjo vse populacije, pa izzivamo, naj se z imeni in priimki jasno opredelijo do takšnega projekta. Študenti si namreč zaslužijo vedeti, kdo v njihovem imenu in z njihovimi milijoni postavlja gradove v oblakih, medtem ko pridiga o ukinjanju pravic in pomanjkanju denarja za osnovne študentske dejavnosti.