Po stotih tednih je slovensko protestno gibanje zrelo, kot bi za seboj nosilo stoletno tradicijo. Četudi spontano in prvinsko ljudsko, ima jasno strukturo in cilj: z zborovanjem na simbolnem trgu državnosti, pred parlamentom in na okoliških ulicah, vzpostavlja vez med državljani in državo.
Takšne vezi ulične demonstracije – vsaka s svojo tradicijo – tkejo po vsej Evropi. V Rimu vam preseka pot zid transparentov. V Atenah vam čez glavo zmečejo kose marmornih stopnic. V Berlinu se prvomajska bitka proti oblastni hegemoniji skozi križišča prebija z lesenimi krepeli. V krvavem vojnem času se demokratični svet sklicuje tudi na kijevske – majdanske proteste. »To je bilo rojevanje novega naroda skozi bolečino in ljubezen,« pravi velika ruska humanistka Viktorija Ivljeva. Funkcija vseh protestnih obredij je oblastnikom pokazati ljudsko voljo. Kajti tisto, kar je bilo dogovorjeno na volitvah, se praviloma ne uresničuje.
Vlogo protestnikov, ki z lastnimi telesi branijo načela delegiranja oblasti, je cenil starosta evropske skupnosti, pokojni Otto von Habsburg. Ko je razlagal hierarhični odnos med ljudstvom in izvoljenimi predstavniki, je pripovedoval o svojem doživetju v Parizu pred drugo svetovno vojno. S kolegom, francoskim poslancem, sta se neke noči znašla iz oči v oči z množico razjarjenih delavskih demonstrantov. Srečali so se ravno na mostu čez Seno in možje so stekli v napad. Bil je prepričan, da ju bodo vrgli v reko. Tedaj pa je visoki možak iz ozadja prepoznal poslanca in zavpil: Stojte, to je moj kandidat! Ljudje so se ustavili in ju spustili mimo. To so bili časi, ko je med ljudmi in poslanci še stal most, je pripovedoval stari Habsburg.
Sto let kasneje je pri nas Janševa vlada ta demokratični most popolnoma porušila. Cesto do njega je zaprla z ograjo, razpostavila je oklepljene oborožence, uporabila je vodne curke s solzivcem in pred parlament pripeljala črni plug za razrivanje množic. Protestniki pa so vedno našli obvoz nazaj do suverenosti ljudstva. Ko ni bilo dovoljeno stati, so polagali podplate. Ko ni bilo dovoljeno hoditi, so kolesarili. Ko ni bilo dovoljeno kolesariti, so kolesa naložili na strehe avtomobilov. Ko ni bilo dovoljeno sedeti, so brali ustavo. Ko so jih policisti odnašali, so se ulegli. Ko se je z neba zlivala povodenj, so našli največjo streho v mestu. Ko jih je bilo dvanajst, so zasedli vogal parlamenta. Ko jih je bilo štirideset tisoč, so zapolnili največje križišče. Ko so jih hoteli utišati, so šli na ustavno sodišče in zmagali. Zdaj, ko so začele padati tožbe, so jih v bran vzele najsposobnejše pravnice iz Pravne mreže za varstvo demokracije. Seveda bo oblast tudi to bitko izgubila. Po stotih petkih so protestniki zgradili neosvojljivo trdnjavo. Opremljena je s prepoznavno ikonografijo in utečeno koreografijo.
Prvi obraz upora Jaša Jenull je tudi včeraj ponovil osrednjo krilatico, da na trgu svobode naroda ni mogoče utišati, ustaviti ali ustrahovati. »Borili se bomo, dokler bo treba!« je vzkliknil. »Skušali so vas utišati, a ste oblikovali svoje predstave o viziji demokratične Slovenije. Izpeljali ste nalogo, h kateri je pozivala Evropska unija, da bi dialog o prihodnosti Evrope približala državljanom. Sedanja vlada pa je odgovorila s pendreki, robokopi in drastičnimi kaznimi,« je protestnike nagovoril tudi prvi predsednik republike Milan Kučan. Ob koncu govora je Kučan vse pozval k udeležbi na volitvah: »Vsak glas bo pomagal, da bomo na ruševinah demokracije zgradili svobodno državo.« Dotlej se bodo protesti pred parlamentom nadaljevali. Prihodnji petek bo na trgu svobode potekal že stoprvi. x
