Lahko bi napisali, da se je včeraj – če odštejemo nedavno obsodbo Bineta Kordeža na prvi stopnji zaradi financiranja odkupa Merkurja – vendarle začel obračun z obdobjem, ko je bilo mogoče brez lastnega denarja in z dobrimi zvezami kupovati paradne konje domačega gospodarstva. Zagotovo bo potek in razplet »sojenja desetletja« močno vplival na dojemanje moči pravne države pri spopadu z najmočnejšimi. In nič pretirano ni trditi, da na zatožni klopi pravzaprav nista le Šrot in Bavčar, ampak tudi sistem, ki ju je spravil na površje.
A vsako zavijanje sojenja Šrotu in Bavčarju v celofan širših pomenov je v tem trenutku voda na njun mlin. Omogoča jima, da v javnosti še naprej nastopata kot žrtvi. In to kljub temu, da je Pivovarna Laško danes v (ne)milosti bank, ki jo bodo prej ali slej razkosale, Istrabenz pa spet bližje stečaju kot rešitvi. Ko Šrotu in Bavčarju igro uspe premakniti s polja (naklepno?) slabih menedžerskih odločitev, sta avtomatično že zmagala.
Prav zato je treba venomer znova jasno poudarjati, kaj sta temeljni vprašanji v procesu, ki bo v naslednjih mesecih morda razkril še katero od zamolčanih tranzicijskih skrivnosti. Prvič, ali je Šrot, ki je ves čas veljal za spretnega trgovca z delnicami, res po naključju podjetju iz nabiralnika pri preprodaji delnic Istrabenza prepustil 25 milijonov evrov dobička? In drugič, ali je ta tik pred skorajšnjim lastninjenjem Istrabenza zgolj naključno v veliki večini končal pri njegovem nesojenem prevzemniku Bavčarju, ki se je s Šrotom skoraj hkrati pogajal tudi o umiku iz Mercatorja?
Četudi jima bo tožilstvo čez čas uspelo dokazati krivdo, to še zdaleč ne bo razlog za evforijo. Ne pozabimo: roka pravice je Šrotu in Bavčarju vabilo za obravnavo na sodišče vročila več kot pol desetletja po njunih kariernih vrhuncih. Tako v Pivovarni Laško kot Istrabenzu nikoli niso pokazali pretirane volje za resnejše razčiščevanje njunih poslov. Nikoli jima ne bo treba odgovarjati za sume »parkiranja« delnic ali za domnevno preplačane nakupe podjetij, ki so padla v stečaj. Nikoli ne bosta pod sodno prisego razlagala, o čem sta se z Janezom Janšo pogovarjala v njegovem kabinetu in kako jima je nakup Mercatorja omogočil vzvod za financiranje privatizacij njunih poslovnih sistemov.
V resnici je zgodba dvojca Šrot-Bavčar tipično slovenska v svoji nedorečenosti in protislovnosti. Nekoč »naša« sta danes, ko na banki ne moreta več do milijonskih posojil, oblasti pa v »najem« ponuditi časopisne hiše, le še obraza za plakate jeznih množic. Sta samooklicani žrtvi brez ščepca samorefleksije, ki imata na bančnih računih še vedno zneske, nepredstavljive veliki večini prebivalcev vedno bolj obubožane države. Sta tajkuna, ki naj bi ju uničila politika, čeprav sta več let z njo plesala v krogu. Sta pravzaprav najboljša simbola družbe, ki ima vedno znova težave z razčiščevanjem odgovornosti in lastne zgodovine.
