Tina Maze, rokometna reprezentanca, Robert Kranjec in Rok Marguč so minuli konec tedna v življenje ljudstva vbrizgali tisoče sončnih žarkov. Za rezultate (nekateri rokometaši žal izključno le za rezultate) si zaslužijo čestitke vsakega od dveh milijonov prebivalcev, a bi bilo dobro, če bi razmišljali tudi o drugi plati: o tem, kdo se z njihovimi uspehi kiti in v kakšno luč so zaradi tega postavljeni sami.
Dogajanje na 49. Zlati lisici, kjer je 40.000 ljudi uživalo v sožitju, je eden od kazalnikov, da ljudje ne želijo polarizacije. Bili so zavedeni. Zavedla jih je politična elita. Ona jih načrtno polarizira, da bi ovčicam lažje vladala in jih vlekla za nos, pa četudi je za to potrebna napoved državljanske vojne. Pomembno je le, da se cilji ljubljenega vodje uresničijo po načelu država, to sem jaz. Seveda so se raznobarvni politiki na Pohorju spet rinili v prve vrste, da bi imeli korist od tega, kar so storili drugi – športniki. Politiki za njihove uspehe niso prispevali nič oprijemljivega, o čemer športniki molčijo. A zakaj ne bi enkrat povedali, kaj si mislijo. Trdo garajo, da uresničijo svoj sen, na koncu pa, v večini primerov verjetno nezavedajoč se tega, uspehe delijo s princi teme.
Si predstavljate, da bi Tina Maze zavrnila čestitko Janeza Janše, rokometaši pa bi bojkotirali sprejem pri Zoranu Jankoviću (mimogrede: ta bi moral odstopiti tudi kot častni predsednik rokometne zveze)? Tako bi jima sporočili, da se z njihovimi uspehi ne bodo postavljale moralno sporne osebe, katerih dejanja predstavljajo visoko koruptno tveganje. To bi bilo izjemno hvalevredno in državotvorno dejanje aktivnih državljanov! Tega od športnikov nimamo pravice zahtevati, kajti o zadevah, ki se ne dotikajo športa, se niso dolžni izrekati. Jih pa lahko spodbudimo, naj na glas razmišljajo tudi o tem in tudi na tak način skušajo pomagati sodržavljanom. Vrhunski športniki se morajo zavedati, da niso le to, ampak pomembne in vplivne osebnosti, ki jim v nasprotju s politiki ljudje verjamejo in katerih glas je precej bolj slišen kot glas protestnika na Kongresnem trgu.
Zgodovina je navrgla več športnikov, ki so se širše družbeno aktivirali in prispevali pomemben delež v skupno dobro. Zakaj se ne bi to zgodilo tudi v Sloveniji? Čas je več kot primeren za to. Športniki dajejo ljudem igre. Zato si zaslužijo ogromen priklon. A lahko svoj prispevek v družbi razširijo. Ne nazadnje na podoben način vplivajo na ljudi kot kulturniki, ki so glasni in kritični. K očiščenju in temu, da kruh nekoč spet bo, lahko športniki po zgledu kulturnikov svoj delež skušajo prispevati z družbeno angažiranostjo. Od njih tega ne moremo zahtevati, jih pa lahko prosimo. Kdo bo prvi povzdignil glas?
