Kaj si mislijo o hlapčevstvu in čakanju na tujce, so Slovenci jasno in glasno povedali minula dva tedna. Na krilih večtisočglave množice so fantje, ki sem jim v evforiji nadel vzdevek dvanajsterica ožigosanih in veličastnih, v Celju in Stožicah nazorno pokazali, da smo majhni lahko boljši in tudi precej bolj ponosni od velikih in da zato, da bi nam bilo bolje, ne potrebujemo vlaka. Sploh ne takšnega, ki bi nas popeljal tja, kamor je podoben vlak, do vrha napolnjen z obljubami o boljšem jutri, popeljal naše tekmece na prvenstvu, Grke in Špance – na rob propada.
Res je, da je bilo na prvenstvu precej bogatejših držav, katerih zgodovina osuplja svet, in da smo na odločilni tekmi proti Franciji na lastni koži občutili nekaj podobnega, kot se je dogajalo pred dvema stoletjema, ko je ob pomoči prefinjene taktike velikega majhnega Napoleona Bonaparteja Franciji uspelo, da je pokorila zahodno in srednjo Evropo. A bolečemu porazu navkljub se malce pred 23. uro na obrobju Ljubljane ni slišala marseljeza. In res je škoda, da pesnika Franceta Prešerna ni več med nami, saj bi mu gotovo polzele solze po licih, ko bi slišal Zdravljico, ki jo je tudi brez zborovodje tako lepo in glasno pel množični zbor.
V prijetni družbi ljudi z vseh koncev Slovenije se je v minulih dveh tednih noč večkrat hitro sprevrgla v jutro, ko je bilo s toliko pozitivnega adrenalina v krvi nemogoče zaspati. In samo predstavljal sem si lahko, kako so te dni doživljali izbranci Božidarja Maljkovića, ko so polni adrenalina kot zombiji tavali po hotelu v središču prestolnice, a bili neprespani noči navkljub srečni kot še nikoli poprej. Tudi sam sem bil. Škoda je le, da se ni uresničila zadnja želja, da bi moji podočnjaki, pa naj bodo še tako izraziti in moteči, bili takšni še naprej. In bi še enkrat doživeli večer, ki bi se brez spanca sprevrgel v jutro. Pomemben večer, ki bi pomenil, da smo si Slovenci priborili kolajno na evropskem prvenstvu in tako dosanjali sanje mnogih generacij.
Resda košarkarjem to ni uspelo in je uvrstitev na svetovno prvenstvo prihodnje leto v Španiji zgolj obliž na boleče rane, toda zmagovalec evropskega prvenstva je vendarle bil znan že prvi dan – neverjetni slovenski navijači. Ti so združili Slovenijo, ki se ni delila na leve in desne, rdeče in črne, temveč zgolj na ponosne – ponosne Slovence, ki si to, da so ponosni, upajo tudi glasno zapeti. Škoda je le, da so na koncu po licih polzele solze žalosti in ne sreče.
Žal bo na Eurobasket kmalu padel zastor, ki hkrati pomeni, da bo košarko zamenjal klasični vsakdan, ko bodo znova v ospredju teme, ki nas bodo opomnile na čas poglobljene recesije, iz katere žal še ne znamo ali pa ne zmoremo izplavati. Ko bodo na naslovnicah znova tudi vsi tisti politiki, ki smo jim zadnjih 20 let naivno prepustili vajeti in so nam tako ljubo Slovenijo pripeljali do roba brezna.
Vsi tisti, ki smo imeli to srečo, da smo največji športni dogodek na slovenskih tleh v času samostojnosti v živo podoživljali, bomo kljub utrujenosti obžalovali, da ni trajal še dlje. Kmalu pa se nam bo vse skupaj zazdelo kot neke prijetne sanje, ki jih ne bomo sanjali nikoli več.
