V prvem šolskem letu po obdobju koronskih »izrednih razmer« se je odprla debata o socializaciji in ponovnem vzpostavljanju tesnejših stikov med učenci v šolah. Pedagoški strokovnjaki so v Dnevnikovem Objektivu objavili odmevno pismo, v katerem so poudarili pomen socialno-emocionalnega vidika vzgoje in izobraževanja. Zapisali so, da je pri izobraževanju pomembno tudi učenje sobivanja, sodelovanja, solidarnosti in spoštovanja različnosti. V šolah učenci preživijo velik del svojega časa in v njih se – prav tako kot v družinah – oblikujejo socializacijski vzorci. V času, ko so se mnoge družbene strukture okrušile, ima tako šolsko okolje nalogo, da zaščiti duševno zdravje otrok. Iskanje ravnotežja v šolskem sistemu pa je povezano tudi z blaženjem izhodiščnih neenakosti oziroma socialno-ekonomskih razlik med družinami, iz katerih izvirajo otroci. Poročali smo že, da je šola v Sloveniji načeloma egalitarna, a da v resnici ne izenačuje razlik do te mere, da bi ponujala vsem enako odskočno desko.
Pri tem je pomembno opozorilo pedagoških in razvojnih strokovnjakov, da je šola eden redkih sistemov, ki delujejo kot »varovalni dejavnik za vse otroke in mladostnike«. Svoje vizije pa avtorji pisma niso postavili v nedorečeno prihodnost, temveč so pričakovanja jasno začrtali: gre za nujne spremembe, ki jih je treba vpeljati najkasneje v roku desetih let – preden bo začelo zmanjkovati učiteljev, ker se bodo v veliki meri začeli upokojevati.
Sprememb v kratkem času si želijo tudi šolniki, vendar z nekoliko drugačnimi poudarki. Izkušeni učitelji in ravnatelji, s katerimi smo govorili, opozarjajo na realnost šolskega vsakdana, v katerem se že soočajo s pomanjkanjem učiteljev, pomanjkanjem prostora, preobilico dela in premajhno avtonomijo odločanja. To je v intervjuju za Dnevnik izpostavila tudi profesorica Mirjana Ule. Če želimo, da bodo otroke opolnomočili, je treba učiteljem najprej vrniti avtonomijo, avtoriteto in dostojanstvo, je povedala kolegici Ranki Ivelja. Poenostavljeno: če bi se učitelj v okviru svojih pristojnosti lahko odločal bolj samostojno, bi v konkretni situaciji tudi optimalno ukrepal. Tako pa je na eni strani vezan na sistemske omejitve, na drugi na pravilnike in na tretji na odnos do učencev in staršev.
Na novem ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, katerega vodenje je po vseh referendumih in političnih rošadah prevzel profesor pedagogike Darjo Felda, ob soočenju z raznovrstnimi vprašanji poskušajo dajati kooperativen vtis. Sporočili so, da so že oblikovali delovno skupino, ki se bo lotila novega nacionalnega programa za vzgojo in izobraževanje za naslednje desetletno obdobje. V njem naj bi naslovili vsa ključna področja: poučevanje, učenje, spremljanje napredka ter preverjanje in ocenjevanje znanja. Posvetili se bodo družbenemu razvoju in vlogi vzgoje in izobraževanja pri postavljanju odskočnih desk za prihodnost, tako za učence kot za učitelje. Proces so poimenovali »šolska reforma« in včeraj so o njej razpravljali na vladnem sestanku na Brdu. Med drugim je bilo slišati napovedi o krepitvi digitalnega učenja in digitalnega šolskega sistema ter pripravah na trg dela. Kaj naj bi to pomenilo in kako bi se s tem rešile – ali pa zapletle – socializacijske dileme, za zdaj ni jasno. V minulih tridesetih letih je šolsko okolje doživelo že več poskusov šolskih reform, a nobeden, z izjemo uvedbe devetletke, ni prinesel večjih sprememb. Zato je pomembno vprašanje, ali ima minister Felda res pravo vizijo, in predvsem, ali je njegov položaj v vladi dovolj močan. Prizadevanje zgolj enega ministrstva namreč ne bo zadoščalo. Odgovore na izhodiščno vprašanje, kakšno šolo hočemo za naslednje desetletje, bo treba iskati na ravni vlade in na ravni – družbe kot celote.
