Po dolgotrajnem ugibanju in vrsti neuradnih namigov je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski v četrtek objavil, da je zamenjal najvišjega predstavnika vojske Valerija Zalužnega. V javnosti in med vojaki zelo priljubljen general je v preteklih mesecih iz več razlogov očitno prišel navzkriž z Zelenskim, med drugim zaradi ocene, da je na bojišču zavladal pat položaj, ki jo je podal v kočljivem času, ko si je politično vodstvo v tujini prizadevalo zagotoviti nove pošiljke vojaške pomoči. Zalužni je tudi pritiskal na politično vodstvo za nepriljubljeni ukrep pospešitve vojaškega vpoklica, da bodo vojaki deležni ustrezne rotacije, vojska pa večje sile. Ves čas pa je v zraku viselo tudi vprašanje, ali Zelenskega motijo domnevne politične ambicije generala, ki jih ta sicer ni potrdil. A če jih ima, bo časa za njihovo uresničevanje še dovolj.
Na njegov položaj zdaj prihaja dosedanji poveljnik kopenskih sil general Oleksandr Sirski, ki se je rodil v Rusiji in izšolal še v sovjetski vojski. Tudi on uživa ugled, med drugim zaradi poveljevanja obrambi Kijeva po začetku ruske agresije. Zelenskemu naj bi bil blizu in brez političnih ambicij. Menjava je torej smiselna, če so med vodstvom politike in vojske obstajala resna trenja. Lahko pa je tudi odraz zaskrbljenosti, ker je položaj na terenu v resnici vse bolj takšen, kot ga je opisal Zalužni, namreč utrjena frontna črta z nekaj žarišči, kjer nihče ne doseže preboja. Vse to je v nasprotju s pričakovanji Kijeva pred letom dni, ko se je napovedovala velika ofenziva z mogočnimi cilji kopenskega prodora južno do Črnega morja, s čimer bi presekali zasedeno ozemlje pod nadzorom ruske vojske na pol. Iz tega ni bilo nič in vojaško gledano za Ukrajino ni dobro leto. Nekako po športnem zgledu se tedaj, ko ne gre, najprej zamenja trenerja.
Vendar po odhodu Zalužnega igralci ostajajo isti in razmerja moči tudi. Sirski napoveduje spremembe v vojaškem pristopu, a v vse bolj očitni vojni izčrpavanja ima omejen nabor izbir. In dokler Ukrajina ne postavi na noge resnejše domače vojaške proizvodnje, za kar si sicer prizadeva, karte niti niso v rokah ne ukrajinskih generalov ne ukrajinskih politikov, ampak tujine. Trenutno najbolj ameriškega kongresa, ki zaradi domačih sporov zaenkrat ni potrdil paketa dobrih 60 milijard dolarjev nove pomoči Ukrajini, potem ko je starega denarja zmanjkalo. Pa tudi Evrope, ki je potrdila nov paket pomoči, ni pa izpolnila denimo obljube o milijonu topovskih granat letno, tako da jih ruska vojska zdaj bojda izstreli 10.000 na dan, ukrajinska pa 1500 do 2500. V Kijevu opozarjajo, da bi bil konec pomoči konec Ukrajine, ki bi pomenil tudi uspeh ruske osvajalne vojne z vsemi nepredvidljivimi posledicami vred. In vendar. V ZDA prihajajo predsedniške volitve, zmaga Trumpa bi prinesla novo dinamiko in ukrajinsko vodstvo morda potisnila v smer pogajanj z odstopanjem od temeljnega cilja, ozemeljske celovitosti.
Ukrajinci so se doslej trudili navzven dajati podobo enotnosti v boju proti Rusiji. Celo zamenjava Zalužnega, okoli katere je bilo očitno veliko napetosti tudi zato, ker ni hotel odstopiti sam, se je na koncu v javnosti iztekla z očitnim dogovorom o izogibanju razkola. Zalužni je odšel z nasmejanim rokovanjem z Zelenskim, ta mu je podelil najvišje odlikovanje junaka Ukrajine. Kijev upa, da bodo takšno enotnost uspeli zadržati tudi njegovi zahodni partnerji in se upreti utrujenosti od vojne, medtem ko Putin na drugi strani v intervjuju trdi, da Rusije ni mogoče poraziti in da ne bo odnehal, da pa bi se pogajal, če zahod stori prvi korak. Ob skorajšnji drugi obletnici vojne je lahko bolj miren, kot je bil ob prvi, za domačo enotnost pa je že davno poskrbel po svoje.
