Večina bolnikov si, tudi ko njihove bolezni ni več mogoče ustaviti, želi živeti, pripovedujejo zdravniki. Z opazko, da bi bilo v Sloveniji treba bolje urediti paliativno oskrbo, se nekateri med njimi odzovejo na vsakršno omembo evtanazije in samomora s pomočjo. Posamični starejši zdravniki na štiri oči pripovedujejo o drugačnih izkušnjah, ki so jim bili izpostavljeni že na začetku poklicne poti in so tudi tedaj sodile v polje prepovedanega. Umirajoči nočejo bolečin, a so si nekateri med njimi hkrati že pred desetletji želeli oditi pod svojimi pogoji. Občasno jim je kdo to omogočil, pripovedujejo sogovorniki, ki o takih spominih ne govorijo na glas.
Oblasti se s stroko in širšo družbo vred zdaj znova opredeljujejo do dilem, ki so bile pred njimi že večkrat. Doslej so se jim politiki še najraje izognili, med zdravniki pa so prevladala opozorila, da je njihova naloga reševanje in ne ugašanje življenj. Bolniki, ki si želijo sami odločati o svoji smrti in lahko za to tudi plačajo, medtem odhajajo v Švico. Smrt je tako kot še marsikaj na posameznikovi poti odvisna (tudi) od globine njegovega žepa. Ljudje, ki so v življenju uživali prednosti boljšega socialno-ekonomskega statusa, imajo že danes dostop do lastne definicije dobre smrti. Večina te izbire nima.
Orodje, h kateremu se radi zatekajo najostrejši nasprotniki urejanja pravice do evtanazije in samomora s pomočjo, je strah pred zdrsom v evgeniko. Misel, da bi se lahko zgodovina ponovila, je strašljiva, a gre pri tovrstnih argumentih tudi za manipulacijo. Slovenije 21. stoletja ne moremo verodostojno primerjati z nacistično Nemčijo. Ideje o pravici trpečega človeka, da o koncu svojega življenja odloči sam, slonijo na sočutju. Tudi opletanje z lažnim humanizmom – nekdaj ga je omenjal celo etični kodeks slovenskih zdravnikov – je žaljivo do ljudi, ki o temeljnih vprašanjih življenja in smrti razmišljajo drugače. Zdaj je predpisano »le« še, da zdravniki evtanazijo in pomoč pri samomoru zavračajo. Kar še vedno ne odraža razmišljanja celotne poklicne skupine.
Vse to pa ne pomeni, da bi bilo treba ob zadržkih, ki jih niza zdravništvo, zamahniti z roko. Tveganje zlorab, ko bi posameznik ob izbiri evtanazije ali pomoči pri samomoru čutil pritisk svojcev, je glede na tuje izkušnje realno. Na izrazito spolzek teren družba stopi tudi, ko so tovrstne prošnje odraz dolgotrajnih težav z duševnim zdravjem. Možnost, da si del bolnikov hitrejše smrti želi zaradi nezadostne paliativne oskrbe, pa v slovenskih razmerah ni zgolj teoretična. Vprašanja, ki jih pri tem zastavlja medicinska stroka, so legitimna. V prihodnji zakonodaji je treba nanje jasno odgovoriti, možnih poti pa je več. O njih se je tokrat pogovarjalo tudi zdravništvo. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da se ni spremenilo nič, je premik k bolj odprtemu razmisleku pomemben.
O vprašanju evtanazije in pomoči pri samomoru so se doslej izrekali predvsem izraziti nasprotniki in najbolj dejavni zagovorniki uzakonjanja teh možnosti. Prisluhniti bi bilo treba tudi tistim zaposlenim v zdravstvu in drugih strokah, ki imajo kaj povedati, a so ostali na obrobju burne izmenjave mnenj. Predvsem pa ljudem z neozdravljivimi stanji, ki o zaključku svojega življenja razmišljajo zelo različno. Njihova avtonomija ni v dosedanjih razpravah nikoli dobila kaj dosti veljave. Pa čeprav pobude, da je treba neozdravljivo bolnim omogočiti odločanje o lastni smrti, izhajajo tudi iz njihovih vrst. Nedostojno je, da je bolnikom vedno znova odmerjena vloga nebogljenih bitij, ki ne razumejo niti lastnega položaja.
