Kaj se zgodi, ko se srečajo televizija, gledališče in politični pritiski na svobodo novinarstva in umetniškega izražanja? Zgodi se dan zmage: v Slovenskem mladinskem gledališču smo v živo gledali ultimativno oddajo obglavljenega Studia City, preimenovano v Studio 9. maj. To je bilo slovo Marcela Štefančiča in ekipe, dostojno ugleda te kultne oddaje.
Če kaj, je bila izbira Slovenskega mladinskega gledališča prava: ta klet Plečnikove stavbe Akademskega kolegija, ti oboki, ta dobesedni underground (nekateri obiskovalci kar niso mogli verjeti, da je treba v klet, in so vztrajno lezli po stopnicah v Pionirski dom) pomnijo marsikaj: tu so se od sredine 70. let skozi gledališke predstave odpirala umetnostna, družbena in politična vprašanja, ki so relevantna še danes; današnji eksekutorji so takrat večinoma še glancali komunistične ali nabožne podobice. SMG je tudi edino institucionalno gledališče, ki že leta goji kritično debato o umetnostnih in družboslovnih temah in ki v minulih dveh letih ni previdno molčalo.
V tem odličnem kontekstu je Marcel Štefančič v simpatično improviziranem »studiu« oddajo začel s parafrazo Brechta (ljudstvo, ki se ne strinja z oblastjo, je treba zamenjati): »Treba je zamenjati tudi gledalce, če jim ni všeč esdeesovska RTVS. A zaradi takšnih stvari smo odšli iz Jugoslavije.«
Nato se je lotil prvega gosta, mandatarja Roberta Goloba, tako kot to zna. Vztrajno je vrtal po mehkih mestih, kot je preveč moči, odpravljanje posledic prejšnje vlade, (ne)kompatibilnost neokapitalizma in socialne države, energetska kriza … A ta je žogico zelo spretno odbijal in tudi presenečal, tako z napovedjo, da bo GS zmagala tudi na lokalnih volitvah, kot z repliko, »a se počutite ogroženega«, na voditeljevo vprašanje, ali je množica žensk na vodilnih položajih korak v drugo smer. Spretno je uporabljal tudi zgovorne premolke, mimiko, geste in – aleluja! – humor. Nič kisline. Kar je strogo, a pravično občinstvo prepoznalo in nagradilo.
Nato je bil na vrsti Slavoj Žižek, ki nas je spomnil, da kljub vojni živimo v apatični melanholiji, da je smrt, ki nam preti, predvsem digitalni nadzor našega miselnega toka, takoj zatem pa je ljubeče pogledal gospoda Goloba in povedal, da pod vsem njegovim prijaznim flancanjem o sodelovanju vendarle vidi »neko trdo roko. In to danes rabimo!« Ob huronskem smehu občinstva je stvari tako postavil na njihovo mesto. Opozoril nas je in razumeli smo ga: ni počitka. Prikimal mu je celo prihodnji vladar, ki je preživel ognjeni krst v samem peklu levičarske zalege in se pri tem še obilno zabaval.
Iz dvorane je goste pospremila kombinatkovska Ciao, bella ciao, v luknji pred gledališčem so jih veselo pozdravili tisti, ki so dogodek spremljali po projekciji na zidu. Mešanica previdno optimističnega upanja, da bo vendarle bolje, in protesta zoper ideološko nasilje ne le nad Štefančičem, ampak nad svobodo medijev in družbe v celoti, je pod zvezdami vztrajala še globoko v noč. Medtem je Janša s hlipajočim Pirkovičem v naročju na njuni novi televiziji gledal skrajno obskuren kolaž in absurden hommage Studiu City, ki sta ga družno zmlela v prah. Tonin, domorodček, ki verjame, da je tolčenje z zastavo na odru izdaja domovine, pa je izza domačega kavča prestrašen kričal in klical policijo, ker je igralec na televizorju vanj uprl pištolo.
