Pravice manjšin, ohranjanje identitete, medkulturni dialog, priseljevanje, integracija, spoštovanje slovenskega jezika, domoljubje so ponovno teme, ki jih politika instrumentalizira za populistično (predvolilno) nabiranje političnih točk.
Vlada namerava po dolgoletnem opozarjanju na potrebo po ustrezni ureditvi položaja tako imenovanih novih narodnih manjšin, ki v ustavi niso posebej zapisane, njihov status pravno opredeliti. Z namenom sistemsko zagotoviti politiko in ukrepe za ohranjanje kulturne identitete in jezika je skupina koalicijskih poslank in poslancev predlagala zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ, ki je nekakšna pravna nadgradnja politične deklaracije o položaju teh narodnih skupnosti izpred 13 let.
Naloge so se lotili pomanjkljivo. Zato nekateri v že z več amandmaji spremenjenem predlogu zakona še vedno berejo nekaj, kar v njem ne piše. S tem pa so tudi predlagatelji sami olajšali široko manipulacijo ter nasprotnikom pripravili poligon za ideološko obračunavanje, ki pod pretvezo skrbi za integracijo priseljencev podpihuje ksenofobijo. Glede na še vedno precej veliko etnično odbojnost med Slovenci je bilo že vnaprej jasno, da na nacionalistično noto ne bo težko zaigrati.
Premalo natančna je opredelitev, komu je zakon namenjen. Predlagatelji vztrajno ponavljajo, da želijo zakonsko urediti položaj pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, ki že več desetletij živijo v Sloveniji in so naši sodržavljani, a tega v zakonu niso dovolj izrecno zapisali. Na drugi strani nasprotniki govorijo o neprilagojenih Albancih, ki ne znajo slovensko, se getoizirajo in izkoriščajo naše socialne pomoči.
Na posebej burne odzive je naletela določba, po kateri bi ministrstvo za izobraževanje otrokom pripadnikov teh narodnih skupnosti zagotavljalo oziroma omogočalo brezplačno učenje maternega jezika in kulture v okviru fakultativnega ali dopolnilnega pouka. Predlagatelji so naredili korak nazaj in zato, da o obveznostih ministrstva ne bi bilo nobenega dvoma, besedo »omogoča« zamenjali z besedo »spodbuja«, nazadnje pa umaknili kar celoten člen.
Kako konkretno naj bi omenjeno sploh izvedli v praksi, ni pisalo, je pa pisalo, da predlog nima posledic za javna finančna sredstva, čeprav so mu nasprotniki očitali prav to. Ti so med vrsticami prebrali tudi, da naj bi vlada našim učiteljem malodane naložila učenje bosanščine ali albanščine, kar je absurdno. Dejansko ni šlo za nič drugega kot za poskus nekoliko bolj sistematičnega dopolnilnega pouka maternega jezika in kulture za otroke pripadnikov narodne manjšine, ki se sicer že izvaja po zakonu o osnovni šoli. In za katerega je po izkušnjah šol med tistimi, ki jim je namenjen, bore malo interesa. Učenje materinščine jim pač v vsakdanjem življenju ne koristi kaj dosti, zato se raje dodatno učijo slovenščino ali angleščino. Strašenje z nekakšnim ogrožanjem interesov naše države in integracije v primeru vzporednega poučevanja maternega jezika priseljencev je neutemeljeno, saj tudi jezikoslovna stroka izpostavlja, da razvijanje jezikovnih kompetenc v maternem jeziku olajšuje učenje drugega jezika, v tem primeru slovenščine.
Če v NSi ne verjamejo, se lahko pozanimajo tudi pri potomcih slovenskih izseljencev, denimo v Argentini. Učenje slovenščine, ki je velika vrednota, nima in ni imelo negativnega učinka na njihovo integracijo v okolje, ravno nasprotno. So dobri Argentinci in ponosni Slovenci. Dilema, ali naj otroke priseljencev poučujemo bosanščino ali slovenščino, je zato v osnovi zgrešena. Dobra naložba v integracijo je, da jim kot država omogočimo učenje obojega.
