Je kdo omenjal šport? Blišč olimpijskih nastopov v posameznih panogah (hokej, alpsko smučanje) že prikriva večletno razpad(anje) sistema, ki grozi njihovemu srednjeročnemu obstoju v (pol)profesionalni obliki. Na terenu, zunaj funkcionarskih pisarn, se podirajo piramide, ki so več desetletij zagotavljale pretok najboljših posameznikov v članske športne vode brez samoplačništva. Pol desetletja krize ni prizaneslo niti največjim. V kombinaciji s slabim, pogosto megalomanskim upravljanjem je pometlo z nekaterimi paradnimi konji slovenskega kolektivnega športa ali jih paraliziralo. V prestolnici brez športnih spektaklov daleč največ ljudi privabi – maraton. Težave v športu se skuša »reševati« celo z ideološkim prelomom. Slišati je mogoče, da se šport danes zgolj »vrača« k amaterjem in zanesenjakom. To vodi v spiralo smrti. S tem namreč izginja tudi osnova za vrhunske rezultate, ki so pogoj za finančne vire in priliv mladih v posamezni šport.
Seveda drži, da gre (tudi) za težave, ki niso v domeni OKS. A dejstvo je, da se je kampanja za položaj šefa te organizacije, ki bi moral biti prvi predstavnik, ambasador in lobist domačega športa v eni osebi, izgubila v drobnjakarstvu. V trgovanju za ali proti spremembam v kategorizaciji športov in malih obljubah. Širše razprave o prihodnosti slovenskega športa v luči državne varčevalne politike ni bilo. Mimogrede, novi šef prevzema vodenje organizacije, ki je tik pred odhodom dolgoletnega prvega moža spisala strategijo do leta – 2023.
Vse to nas pravzaprav ne bi smelo presenečati. Slovenija pač ni država, ki bi jo vodili veliki interesi, ampak je – kar je še huje – prepuščena stotinam malih kupčkanj in pipic, prisesanih na vire financiranja. Vsi ti mali interesi lahko skupni imenovalec najdejo le v tem, da se ne sme spremeniti nič. Nad volitvami v OKS se zato ne spodobi zgražati, saj so le ogledalo dogajanja v državi. Ko razmišljamo o slabih plateh zasebnega kapitala v športu, pozabljamo, da je Tina Maze projekt javno-zasebnega partnerstva. Ko negodujemo nad pomanjkanjem »uglednih« kandidatov za vrh OKS, nočemo videti, da je teh že pred časom zmanjkalo tudi za položaje v upravah in nadzornih svetih državnih družb. Ko svarimo pred vmešavanjem politike v šport, mižimo na obe očesi pred dejstvom, da taisti šport s prošnjami za pomoč politiko vedno znova kliče k sebi. Ko danes slavimo kolajne, nočemo vedeti, kaj prinaša jutri.