S sicer povsem znosno balado bi bolj sodil med konkurenco na festivalu šansona, ki bo letos, mimogrede, po dolgem času jeseni v Velenju. Zakaj so se odgovorni na RTVju (spet) napačno odločili je težko reči, je pa dejstvo, da je v vse bolj političnem oziroma politiziranem ozračju vsaka kritika odločitve razvedrilnega programa posredno tudi kritika aktualne oblasti, zato bolj globoko pri oceni naše skladbe ne bomo zašli.
Morda smo lahko zadovoljni, da letos vse skupaj ni končalo na KPKju. Konec koncev je na letošnjem tekmovanju izgubila vsa Jugoslavija, oziroma vse države bivše Jugoslavije, ki so zbrale dovolj denarja in poguma, da so svoje skladbe poslale na spektakularni teden evropske glasbe v Basel. Niti ena se ni uvrstila v finale. Čeprav se po eni strani vsaj na daleč zdi, da je bila slovenska popevka najbolj oddaljena od koncepta moderne evrovizije, je bila vseeno bolj poslušljiva, vsaj od neprepričljive srbske in predvsem shizofrene rahlo infantilne hrvaške, ki je po dveh letih, norih Let 3 in simpatičnega Baby Lasagne, v Evropo poslala morda najslabšo popevko v svoji zgodovini.
Sicer pa tudi pri letošnji izdaji evrovizijskega popevkarskega festivala ne gre pozabiti na politiko. Tekmovanje je še vedno prepovedano za Rusijo, ki se, če prav razumemo, resno pogaja z Ukrajino o koncu spopadov, po drugi strani so na tekmovanju vedno trdno Izraelci, ki vsak dan znova presenečajo s številom Palestincev, pobitih v Gazi. Izraelski pokrovitelj, kozmetična multinacionalka Moroccanoil lahko izraelski nastop enostavno dobro plača, kljub glasnim protestom nekaterih držav. Je pa treba, po drugi strani, priznati, da je bila ena najboljših skladb na festivalu ravno himnična New Day Will Rise izraelske pevke Yuval Raphael. Za mnoge celo daleč pred falcetovsko Wasted Love zmagovitega avstrijskega pevca JJ (Johannesa Pietscha).
