Mladi Grki so največje žrtve »reševanja« Grčije. Med mlajšimi od 25 let jih je brez dela več kot 60 odstotkov, v skupini od 25 do 30 let pa je brez službe več kot 42 odstotkov mladih, ki plačujejo za pretekle grehe domačih politikov in trpijo za posledicami vizije reševanja Grčije, kot so jo začrtali njeni »novi gospodarji« – trojka. Kljub naglemu približevanju bedi in revščini najšibkejših skupin med Grki trojka v svojih zahtevah ne popušča, pri čemer lahko iščemo glavne protagoniste v Bruslju, kjer se brusi ostrina večine varčevalnih ukrepov. Če je Mednarodni denarni sklad priznal napačen pristop pri reševanju Grčije in prevzel del bremena za gospodarski zlom sredozemske države, evropska komisija trmasto vztraja pri svojem. Bruselj ima očitno še naprej pred očmi le ščitenje interesov velikih nemških in francoskih bank, zaradi katerih je na začetku grških dolžniških tegob dolgo odlašal z delnim odpisom dolga. V celotnem procesu je bila Grčija vržena volkovom finančnih trgov, ob neprestanih zahtevah po dodatnih strukturnih in varčevalnih ukrepih pa se je zlomilo njeno gospodarstvo.
Grški bruto domači proizvod (BDP) se bo letos skrčil že šesto (!) leto zapored. Recesija v Grčiji, čeprav še ne tako globoka, traja dlje, kot je po ZDA pustošila velika depresija. BDP Grčije se je v tem obdobju skrčil že za četrtino, kar je na las podobno končni bilanci hude recesije v Weimarski republiki, ki pa je kljub temu trajala (zgolj) pet let. Čeprav pričakuje Bruselj rast že prihodnje leto, pomenijo novi varčevalni ukrepi veliko prepreko uresničitvi te napovedi.
Položaj na grškem trgu dela, kjer je že skoraj 1,4 milijona brezposelnih, se tako še nekaj časa ne bo bistveno popravil. Grki bodo morali v prihodnjem letu odpustiti dodatnih 15.000 javnih uslužbencev, medtem ko jih bo 12.500 premeščenih na čakanje v posebni shemi, kar bo za mnoge pomenilo le krajši ovinek na poti v brezposelnost in morebiti celo revščino. Življenjski standard v Grčiji se je med krizo znižal že za dobro tretjino in grško ljudstvo je tudi ob pomoči lastnih politikov, ki se vse pogosteje zatekajo k ekstremističnim idejam in nestrpnemu govoru, tik pred zlomom. A bes nad usodo, ki jo krojijo domači in evropski politiki, bi lahko postal celo samodestruktiven. Čedalje bolj napeto ozračje in nenehno protestiranje po vsej Grčiji in v samem središču Aten, ki so priljubljena turistična destinacija, bi lahko krepko udarili po turizmu, ki vsako poletje zagotovi na tisoče delovnih mest in visoko rast prihodkov v turističnih obratih. Grki si lahko v borbi za lastne pravice tako celo pljunejo v lastno skledo, čeprav malokdo dvomi, da razočaranje nad politiko ni na mestu.
Izsiljevanje Evrope smo nedavno na lastni koži občutili tudi Slovenci, pritiski na Grčijo in njene prebivalce pa so še nekajkrat večji. A v obeh državah velja, da pravih težav ni zakuhal Bruselj, temveč domači politiki. Če imamo Slovenci še možnost pospraviti lasten nered, Grki tega »luksuza« nimajo več. Obsojeni so na Sizifovo delo, saj so varčevalni ukrepi vsakič znova premili za apetite trojke, zaradi česar se morajo Grki vedno znova vrniti na začetek. Najbolj pa pri tem trpijo mladi, na katerih bi morali graditi prihodnost, ki jim polzi skozi prste.