Ko sta Finska in Švedska v sredo uradno vložili kandidaturo za članstvo v severnoatlantskem zavezništvu, je veselje nad hitro in prelomno odločitvijo obeh držav, da se odpovesta vojaški nevtralnosti, trajalo zgolj kratek čas. Turčija je hitro uresničila svojo napoved in blokirala že sam začetek posvetovanj o vloženih kandidaturah v severnoatlantskem zavezništvu. Glede na odzive turške diplomacije, ki se je očitno znašla v nezavidljivem položaju, da je morala pojasnjevati zadržke Ankare do članstva Finske in Švedske v Natu, je odločitev za blokado prišla iz samega vrha države. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je še enkrat – tako kot že večkrat v zadnjih letih – uporabil ne zgolj moč, ki jo ima kot šef države, temveč je uporabil tudi zunanjepolitično težo Turčije, da zasleduje svoje interese.
Cilj seveda ni nič drugačen kot v prejšnjih primerih, ko je Turčija pod vodstvom Erdogana, tako na premierski kot predsedniški funkciji, metala pesek v proces odločanja v mednarodnih organizacijah. Pred trinajstimi leti je Erdogan za kratek čas na vrhu Nata, ko je zavezništvo praznovalo 60 let svojega obstoja, blokiral imenovanje nekdanjega danskega premierja Andersa Fogha Rasmussena za novega generalnega sekretarja zavezništva. V času, ko se je Turčija videla kot vodilna sila v muslimanskem svetu, je Erdoganu šlo v nos Rasmussenovo zagovarjanje svobode izražanja, potem ko so bile objavljene sporne karikature preroka Mohameda. Zaplet so rešili zelo hitro, saj so Turčiji obljubili članstvo v Evropski obrambni agenciji.
Sredi prejšnjega desetletja je Erdogan svoje pogojevalske mišice pomeril tudi z Evropsko unijo, ko je ta od njega hotela dobiti zagotovila, da bo sirske begunce ustavil na svojem ozemlju in jih ne bo več spuščal proti Evropi. Tudi takrat je bil Erdogan s svojim izsiljevanjem uspešen. Turčiji ni zagotovil zgolj denarja za oskrbo beguncev, dobil je tudi obet pogojne vizumske liberalizacije za turške državljane. Ko je denarja zmanjkalo in se je janičarski dogovor z Evropsko unijo iztekal, je begunce z lažnimi informacijami, da je meja proti Grčiji odprta, zvabil na mejno območje in uprizoril prvo hibridno vojskovanje z zavezniki, ki je imelo zgolj en cilj: dobiti nov evropski denar. Vsaj finančno mu je ponovno uspelo, se pa Evropska unija ni uklonila njegovi želji po hitrejšem približevanju Evropski uniji, ki jo je izrekal bolj za ohranjanje domače notranjepolitične avreole reformista.
Pogojevanje posameznih zunanjepolitičnih dejanj v mednarodni skupnosti ni Erdoganova pogruntavščina. Je pa v zadnjem desetletju zagotovo tisti svetovni voditelj, ki je to veščino bazarskega trgovanja obvladal najbolje, dokler ga s svojimi zunanjepolitičnimi trgovskimi dogovori ni prekosil nekdanji ameriški predsednik Donald Trump. Sedaj je – podobno kot vse bolj nepredvidljivi hrvaški predsednik Zoran Milanović – ponovno začutil duha bazarja. Medtem ko se Milanovićevih želja po blokadi Finske in Švedske do dosežene volilne reforme v BiH v hrvaški vladi sramujejo, turška izvršna oblast zagovarja stališča svojega predsednika. Seznam Erdoganovih hotenj do skandinavskih aspirantk za članstvo je dolg, neutemeljen in skregan z zgodovinskim trenutkom. Vztrajanje, da v Natu nimajo kaj iskati države, ki gostijo »kurdske teroriste«, je precej prazno. Kajti Erdogan bi moral potem zahtevati, da iz članstva v Natu vržejo denimo Nemčijo, Francijo in še kakšno evropsko državo, kjer so kurdske skupine in opozicijski aktivisti prav tako našli zatočišče pred političnim preganjanjem v domovini.
Erdoganov bazar je ponovno odprt. Najmočnejši članici Nata, Združenim državam Amerike, bo pripadla posredniška vloga, da se z Erdoganom dogovori o novi kupčiji. Vprašanje je le, kakšna bo končna cena, da Finska in Švedska postaneta 31. in 32. članica Nata.
