Spopadli sta se dve monumentalni politični sili z dolgo zgodovino, velikimi voditelji, sijajnimi vzponi in strahovitimi padci. Obe sta izgubili.
Italijanska levica in desnica sta v različnih obdobjih vodili državo z eno najmočnejših ekonomij na svetu. Po padcu Berlinskega zidu je najprej umrla tradicionalna levica in odprla pot politični fantaziji desničarja Berlusconija, ki je dve desetletji privatiziral državo in državljane ohranjal pri življenju s televizijskimi sanjami. Pred poldrugim letom je pod bremenom finančne krize umrl tudi Berlusconi. Po nekoliko nesrečni epizodi tehnične vlade bankirja Maria Montija se je na počiščenem odru ponovno odvila predvolilna kampanja za oblast nad državo. Desnica in levica sta ponovno vstali od mrtvih in dvignili glave.
Zbrali sta zaveznike in z vsemi silami organiziranih političnih sil velike države udarili druga po drugi. Med njima je zmagal upokojeni komedijant Beppe Grillo, ki je nastopil brez stranke, brez organizacije in z aktivnim sovražnim odnosom večine italijanskih medijev. Njegovo gibanje Petih zvezdic je dobilo vsaj toliko glasov kot leva Demokratska stranka Piera Luigija Bersanija in desna Ljudstvo svoboščin Silvia Berlusconija. Grillo je z zajedljivo in kričavo retoriko udaril po celotnem italijanskem političnem razredu in od njega zahteval, naj se vda. V programu je ponujal politične fantazije državljanskega dohodka za vse in referendum o izstopu Italije iz evra. Vendar volilci niso glasovali za program ali njegove popolnoma neznane poslanske in senatorske kandidate. Njegovo gibanje je v enem letu zraslo v najmočnejšo politično stranko v državi in dobilo trikrat več glasov kot na lanskih regionalnih volitvah. Več od njega sta dobili samo zelo široko zastavljeni tradicionalni koaliciji.
Grillo je zbral glasove ljudi, ki so hoteli izraziti protest proti politiki varčevalnih ukrepov, koruptnosti Berlusconijevega televizijskega vesolja in anemičnosti ekonomističnega racionalizma levice.
Svojo stranko je ustanovil tudi Mario Monti, ki je nastopil z nenavadnimi zavezniki, med katerimi je bil tudi nekdanji Berlusconijev desničarski zunanji minister Gianfranco Fini in nekdanji krščanski demokrat Pier Ferdinando Casini. S temi zastarelimi zavezniki je njegova varčevalna politika tudi na voliščih doživela poraz. Dobil je manj kot deset odstotkov. Varčevanje je marginalna politična sila.
Na vrhu italijanske politike so zdaj tri stranke, ki so se med predvolilno kampanjo zaklele, da nikoli, nikoli ne bodo sklenile koalicije. Težava je v tem, da nobena od njih sama ne more sestaviti vlade. Silovit predvolilni boj je dal prazen rezultat. Nekaj tednov pred konklavom v Vatikanu se je črn dim pokazal nad italijanskim parlamentom. Kardinali bodo papeža kljub kaosu v Cerkvi nekako izvolili. Oba doma italijanskega parlamenta pa nimata dovolj moči, da sestavita učinkovito vlado. Še pred razglasitvijo uradnih rezultatov so najbolj ugledni politiki govorili o ponovnih volitvah in spremembi volilne zakonodaje.
V teh okoliščinah je lahko zadovoljen samo Beppe Grillo. Z gverilsko taktiko je sam napadel politični sistem in se enakovredno postavil ob bok organiziranim političnim frontam. Ni iskal zaveznikov, ampak se je posmehoval nasprotnikom. Za Italijo so govorili, da je velik eksperiment evropske varčevalne politike. Kontinent je v eni od petih velikih držav Evropske unije vstopil v obdobje antipolitike.
