Osem mesecev in pol po katastrofalnih avgustovskih poplavah, ki so prizadele velik del prebivalstva pregovorno lepe dežele na sončni stran Alp, sprehod po naseljih in med hišami, ki jih je vodna ujma najbolj prizadela, še vedno kaže precej klavrno podobo. Posledice so še vedno dobro vidne, čeprav brežine ponekod intenzivno sanirajo, pa tudi ceste so uredili toliko, da so vsaj prevozne. Tudi kupov mulja ni več videti povsod, saj so ga že odpeljali v sosednjo Avstrijo. A najbolj prizadeti še vedno čakajo, da država izpolni obljube, s katerimi je po ujmi zelo pohitela. Predsednik vlade Robert Golob je osebno, dva dni po ujmi, obiskal nekatera prizadeta območja in ljudem obljubil, da ne bodo ostali sami. In da bo vlada začela takoj sprejemati vse potrebne ukrepe za pomoč. »Čez zimo ne bo nihče brez strehe nad glavo,« je oktobra lani nekaterim zagotovil premier.
Brez strehe mnogi res niso bili, a ne po zaslugi države, temveč zaradi svoje zdrave pameti in po znanem reku »pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«. Ljudje so, kakopak, marsikje sami zavihali rokave, postrgali prihranke in jih vložili v obnovo, nekaterim, ki so imeli sklenjena dobra zavarovanja za svoje nepremičnine, so nekaj doprinesle tudi zavarovalnine. Dan in noč so sušili stene, da so lahko bili za božič na toplem. In še vedno na svojem. Ne bom pozabila najstarejše prebivalke Letuša, z levega brega Letuške gmajne, katere hiška je prav tako predvidena za selitev in je na seznamu službe za obnovo po poplavah in plazovih; sama preselitvi nasprotuje, a ko sem jo pobarala, ali si je hišo v tem času sanirala, se je pridušala, češ, kaj pa naj bi drugega, sedela pod smreko in čakala na državo? A ni edina, takšnih je še veliko. Redki so, ki križem rok še kar čakajo, kdaj bo država uresničila dane obljube in jim ponudila bodisi odškodnino, nadomestno gradnjo ali pa preselitev v drugo hišo ali že obstoječe stanovanje.
Droben korak naprej v tej smeri pa je država vendarle naredila. Na arhitekturnem natečaju, ki ga je objavila, je izbrala 12 arhitekturnih rešitev, dvanajst tipskih hiš, med katerimi si bodo ljudje lahko izbrali tisto, ki jim bo najbolj ustrezala. Kot bi izbirali igračo v katalogu. Sliši se res lepo. A kaj, ko se zdi, da je v realnem svetu precej nerealno pričakovati, da bo od tu naprej šlo vse gladko. In vprašanje je, ali bo hiše res mogoče umestiti na čisto vsak teren in v vsako okolje. Prav tako ta čas ni znano, koliko bo državo stala ena takšna hiša, kaj šele več sto hiš. Ocene pa se, neuradno, gibajo med 100.000 in 350.000 evri za hišo, odvisno od izbrane velikosti in uporabljenih materialov, ki jih lahko izbirajo sami. Druga težava je, da tudi podjetje z najboljšimi referencami za izdelavo in postavitev montažnih hiš v enem letu ni zmožno postaviti kar 300 objektov. Pa tudi izvajalce bo država šele iskala z novim natečajem, pri čemer tudi ni znano, ali jih bo na koncu izbrala več ali enega. Ne pozabimo, da je na seznamu za preselitev ta čas še vedno kar 348 hiš! In končno, znano ni niti, koliko denarja država sploh ima za to na voljo.
Zato imajo prizadeti prav, ko nas spomnijo, da so prve dni po poplavah politiki kar tekmovali v tem, kdo bo obljubil večjo in učinkovitejšo pomoč, ki pa je po vsem tem času še vedno ni na vidiku. Ne smemo pozabiti, da so nekateri v ujmi izgubili vse. Zato bi res potrebovali jasna in oprijemljiva zagotovila, kako naprej. Ker pa teh ni, se že pojavljajo ugibanja, da se bo čez tri mesece, pol leta ali leto dni počasi vse pozabilo, kot se je zgodilo pred leti s protipoplavnimi ukrepi, ki niso bili izvedeni, čeprav naj bi denar zanje država zagotovila. Veliko denarja. Če država misli resno in se zaveda, da je čas tudi denar, bi bilo res dobro, da bi vse potrebne postopke za pomoč poplavljenim karseda pohitrila.
