Ni lahko Pahorju izkazovati časti. Zgodovinarka Marta Verginella nas v skupni prilogi Primorskih novic in Primorskega dnevnika opozarja, da ne smemo pozabiti, da imamo opraviti z intelektualcem, »ki se je znal postaviti proti toku, biti nadležen in biti v iskanju resnice še kako zoprn«. Zna presenetiti. Ljudje, ki se evforično veselijo ene njegove izjave, že ob naslednji nesrečno pobešajo nosove in gledajo v tla. V ponedeljek je dvajset minut sekal po fašizmu in ga z neponovljivo avtobiografsko narativno metodo prepletal s svojo življenjsko zgodbo in literaturo, ki fašizem označuje kot smrtno obsodbo naroda. V teh rečeh je malenkosten in v zgodovino naroda prišteje vsak udarec, ki so ga fašisti zadali njemu osebno. Resentimentov bi lahko imel veliko. Gestapu so ga po kapitulaciji Italije predali domobranci. Ampak Boris Pahor je Slovenec, ki nikoli ni živel v Sloveniji. V naslednjem trenutku je navdušenje zatrl z odgovorom na vprašanje, kaj v sedanji Sloveniji vidi kot zgled skrbi za narod. »Cerkev,« je odgovoril z najbolj samoumevnim glasom. »Pridigajo v slovenščini, sprejemajo spoved v slovenščini in dajejo odvezo v slovenščini.« Odraščal je v času, ko so v Evropi cvetele nacionalistične ideologije in si je vse zapomnil. Nikoli ne pozabi ničesar.
Ko so mu sporočili, da so se na ljubljanski občini odločili po njem poimenovati trg pred največjo knjigarno v mestu, je vljudno gledal pred sebe. Ko pa je prišel do besede, je najprej mimogrede navrgel, da je nenavadno po živih ljudeh poimenovati mestne predele. Nosi nesrečo.
»Bolje bi bilo trg poimenovati po tržaški šoli slovenske literature,« je rekel pisatelj. Pahor, ki je prej postal popularen v Parizu, kamor ga je pripeljal Evgen Bavčar, kot pa v Ljubljani, si močno želi priznanja pisateljem, ki so v Trstu pisali v slovenščini. »Lahko začnemo s Trubarjem,« je začel pripovedovati zgodbo o tržaškemu katoliškemu škofu Petru Bonomu, ki je Primoža Trubarja nagovoril k uporabi pisne slovenščine in ga vpeljal v protestantizem.
Pahorjev Trst se ne začne na Ruskem mostu in konča pri gradu Miramar, ampak je dolgi niz slovenskih pisateljev v Trstu, kjer na začetku stoji Trubar, na koncu pa Pahor, Marko Sosič, Alojz Rebula, Dušan Jelinčič, Miroslav Košuta, Evelina Umek, Zora Tavčar in množica pisateljev, ki jih berejo samo v ozkem prostoru med Tržičem in Kortami.
Ampak do pred kratkim so v slovenščini tudi Pahorja brali samo tam. V izvornem jeziku njegove literature so ga v Sloveniji množično brali potem, ko je že bil popularen avtor v francoščini, nemščini in italijanščini. Kogar neobičajna plastičnost njegovih prepričanj čudi, ne sme pozabiti, da je veliki slovenski pisatelj živel od tega, da je slovenske dijake v Trstu 24 let učil italijanščino in italijansko književnost. Prihaja iz Trsta, ki je dvojezično mesto v obeh smereh.