Mleko je eden redkih kmetijskih proizvodov, ki ga imamo v Sloveniji v izobilju, kajti samooskrbnost je več kot 130-odstotna. To je tudi eden od razlogov, da si tisti, ki se ukvarjajo s prirejo mleka, pri mlekarnah težko izborijo višjo odkupno ceno. V preteklosti so kmetje mlekarne cenovno disciplinirali tudi tako, da so jim dostope v njihove objekte zablokirali s traktorji, tokrat pa to ni bilo potrebno.
Da je zaradi podivjanih cen energentov, krmil, gnojil … nujen tudi opaznejši dvig odkupne cene surovega mleka, so mlekarne prepričali na treh sestankih. Prvega so imeli v prostorih kmetijskega ministrstva, kar je skrajno nenavadno. Časi, ko je odkupne cene kmetijskih proizvodov diktirala politika, so namreč že zdavnaj mimo. Kmetijski minister Jože Podgoršek, donedavni desusovec, ki bo na bližnjih državnozborskih volitvah kandidiral na listi Nove Slovenije, je v predvolilni vročici na to očitno pozabil. Po prvem sestanku je tudi napovedal, da bodo na naslednjem, ki bo potekal v isti sestavi, skušali poiskati pot, kako pri odkupni ceni mleka čim prej doseči evropsko povprečje.
Toda Podgorška na drugi sestanek tri dni kasneje ni bilo. Morda ga je kdo vmes podučil, kakšne so pristojnosti ministra in v kaj naj ne vtika nosu, če noče imeti opraviti z varuhom konkurence. Odkupne cene so namreč stvar tistih, ki nekaj prodajajo, in onih, ki kupujejo. V tem primeru zadrug kot organizatork odkupa mleka in mlekarn, ki mleko slovenskih kmetov predelajo v sire, jogurte …
Na Zadružni zvezi Slovenije so izračunali, da so slovenski kmetje med letoma 2013 in 2021 za svoje mleko dobili skupaj 158,8 milijona evrov manj, kot bi, če bi jim ga mlekarne plačevale po povprečni evropski odkupni ceni. Toda ta minus je predvsem odraz pogajalske šibkosti zadrug, saj kmetje mleko mlekarnam prodajajo prek njih, ne neposredno. Ker pa so lastniki zadrug kmetje, morajo del krivde za slab finančni iztržek pri mleku pripisati tudi svoji lastniški pasivnosti.
Ljubljanske mlekarne so daleč največji odkupovalec mleka v Sloveniji. Danes so v večinski francoski lasti. To so omogočile zadruge, ki so lastniški delež v tej mlekarni prodale, namesto da bi ga povečale in tako same odločale o odkupni ceni mleka. Podobno je bilo z glavnino preostalega zadružnega premoženja v živilski industriji. Politika je namreč leta 1992 zadrugam v 46 podjetjih, tudi v osmih mlekarnah, z zakonom dodelila 45-odstotne lastniške deleže. Toda glavnino podarjenega premoženja so prodale, zdaj pa tarnajo, ker imajo občutno slabši pogajalski položaj kot živilci in trgovci.
Kar 45 odstotkov slovenskega mleka v cisternah roma v tuje mlekarne, največ v italijanske. Kmetje trdijo, da tam zanj iztržijo le toliko več, kolikor znašajo stroški prevoza, in precej manj kot italijanski kmetje. Se bo šel potemtakem Jože Podgoršek v imenu slovenskih kmetov in zadrug za višjo ceno pogajat tudi v Italijo?
Po omenjenem sestanku predstavnikov mlečne verige v prostorih kmetijskega ministrstva je minister pohvalil trgovce, ker so »pripravljeni na večjo dinamiko spremembe cenikov, saj s tem rešujemo prvega v verigi, torej kmeta«. Trgovci bodo breme višje odkupne cene mleka seveda zlahka prenesli na potrošnika in zraven še kaj dodatno zaslužili. Če bodo kmetje za liter mleka res dobili pet centov več, kot jim je obljubila največja mlekarna, potrošnik pa bo zanj v trgovini plačal na primer trideset centov več, si boste, minister Podgoršek, trgovce, ki bi si privoščili tolikšno podražitev, upali javno razgaliti?
