Sedemindvajsetletni šampion iz Klanca pri Komendi je postal prvi kolesar v zgodovini, ki je na vseh petih spomenikih končal na odru za zmagovalce (tretje mesto na dirki Milano–San Remo, prvo mesto na dirki po Flandriji, drugo mesto na dirki Pariz–Roubaix, prvo mesto na dirki Liege–Bastogne– Liege in prvo mesto na dirki po Lombardiji), v isti sapi je pisal zgodovino s tremi zmagami na najprepoznavnejših enodnevnih dirkah sezone, kar je pred njim uspelo le še legendarnemu Eddyju Merckxu, postal je prvi kolesar, ki je dvakrat zapored slavil na dirki po Franciji in postal svetovni prvak … če naštejemo le nekaj izvenserijskih dosežkov nove sanjske sezone z naskokom najboljšega kolesarja sveta.
Pogi je v novi sezoni še močneje kazal svojo premoč, saj je večino zmag dosegel z dolgimi samostojnimi pobegi, da je imel v zaključku dirke čas slaviti z gledalci. »Morda je komu že dolgčas, a jaz izjemno uživam v tem in bom užival, dokler bom lahko,« se je za svojo prevlado po šampionski predstavi gledalcem, ki si želijo zanimivih bojev do ciljne črte, kar malce opravičil Tadej Pogačar na svetovnem prvenstvu, ko je znova na čelu dirke sam prevozil zadnji dve uri. Razpleti dirk s Pogačarjem se res zdijo predvidljivi in na trenutke celo malce dolgočasni. A če kaj, ni dolgčas Slovencem. Ljubitelji športa na sončni strani Alp smo znani po tem, da smo izjemno ponosni na izjemne dosežke in še hitreje začnemo kritizirati neuspehe. To je Pogačar doživel na lastni koži, ko je bil »zgolj« četrti na svetovnem prvenstvu v kronometru. So pa zato Slovenci toliko bolj uživali v »dolgčasu« na cestni dirki.
In kdo je kriv za nastali dolgčas? Ob pogledu na razplete letošnjih dirk, na katerih je Pogi pometel s konkurenco, predvsem njegovi tekmeci. Slovenski šampion se je na najpomembnejših dirkah sezone le dvakrat pomeril z resnim tekmecem, ki sliši na ime Mathieu van der Poel, Nizozemcu pa se je na spomeniku Milano–San Remo pridružil že Filippo Ganna. Van der Poel je tudi edini, ki je gorenjski raketi zadal dva boleča poraza. Na vseh drugi dirkah se je zdelo, da konkurenca sploh nima želje izzvati najboljšega na svetu, ki vse bolj zanesljivo postaja najboljši vseh časov, ampak se je pripravljena boriti zgolj za drugo mesto. V tem pogledu je najbolj razočaral Jonas Vingegaard na dirki po Franciji, ki na svojem terenu (v visokih gorah) ni niti enkrat poskusil z napadom na rumeno majico, ampak je le branil drugo mesto.
Tudi na enodnevnih dirkah, predvsem ob koncu sezone na svetovnem in evropskem prvenstvu ter dirki po Lombardiji, je konkurenca le skomignila z rameni, ko se je Tadej odpeljal samostojnim zmagam naproti. Edini, ki ni sprijaznjen s situacijo, je Remco Evenepoel. Belgijec je izjemen kolesarski talent, ki je sezono začinil s prestopom iz ekipe Soudal-Quick Step v Red Bull-Bora-Hansgrohe. To je lahko tudi ključ, da najboljši kronometrist sveta v naslednji sezoni zakrpa zaostanek za Pogačarjem. A to zgolj na zahtevnih enodnevnih klasikah. Na etapnih dirkah, predvsem slovitem Touru, se zdi, da Pogi nima konkurence. Več kot očitno je nastala situacija tudi posledica odličnega dela moštva UAE Emirates-XRG, ki je tako kot Pogačar le še potrdilo naziv najboljšega na svetu. Emirati so skozi celotno sezono kraljevali na vseh terenih in spisali rekordni dosežek po številu zmag v enem letu. Prejšnji rekord 85 zmag v sezoni so krepko presegli in nov mejnik postavili pri številki 93. Prav v svoji ekipi ima Pogačar celo največ konkurence, a je Slovenec nesporni dirigent najmočnejšega in sočasno najbogatejšega kolesarskega orkestra.
Bo pa Pogačar konkurenco dobil, kot je napovedal tudi sam, v naslednjih sezonah. Že letos se je namreč pokazalo, da mladi kolesarji niso zadovoljni s trenutnim razmerjem moči in so pripravljeni na izziv z imenom Tadej Pogačar. »Še kakšno leto in začeli nas bodo premagovati,« se nevarnosti, ko zasliši imena Jakob Omrzel, Paul Seixas, Lorenzo Finn, Albert Philipsen …, zaveda tudi Pogi. A dokler bo lahko, bo kolesarski kralj še naprej kraljeval in užival v dolgčasu, ki ga je sam ustvaril.
