Ker bi uradno povsod že morali imeti opremo, so na ministrstvu za zdravje in Nacionalnem inštitutu za javno zdravje sklenili, da si s tem ni treba več beliti glave. A v zdravstvenih domovih in bolnišnicah niso vedeli, kaj natančno naj naročajo. Kot smo izvedeli, so ponekod cincali tudi zaradi izkušenj iz časov prejšnjih epidemij ali zgolj oddaljenih groženj, ko so šli v nakupe hitro, oprema pa se je pozneje izkazala kot neuporabna.
Vlada, ki se je v koalicijski pogodbi zavezala k uvajanju skupnih javnih naročil, je ob tem izpustila priložnost za uresničenje obljube. Zaščitne obleke, maske in vse drugo, kar preprečuje prenos okužb, tako naroča vsak zase, po svojih cenah in pri svojih dobaviteljih. Na ministrstvu za zdravje predvidevajo, da opremo dopolnjujejo, v to, kaj kje imajo in kaj še manjka, pa se vsaj do začetka tega tedna niso spuščali.
»Predvidevamo, da je to stvar slehernega zdravstvenega doma, saj je nujno potrebna za vsakodnevno delo z bolnikom. Osebna varovalna oprema je nekaj samoumevnega,« je dejala državna sekretarka Nina Pirnat. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc pa je zagotovila, da bo za bolnike dobro poskrbljeno. A vsako novinarsko poizvedovanje med zaposlenimi v bolnišnicah in zdravstvenih domovih je pokazalo, da na samoumevnost nima smisla računati. Dopise, kakršne je pošiljal Nacionalni inštitut za javno zdravje, si lahko razlaga vsak po svoje, mnoge zagate pa bi verjetno rešil že kakšen telefonski klic več.
Zdravniki in medicinske sestre so opozarjali tudi, da (pre)dolgo ni bilo sestankov na državni ravni. To ne pomeni, da v bolnišnicah niso dobro opravili svojega dela. Prav nasprotno, priprave so v zadnjih mesecih vzeli zelo resno, sodelovanje med stroko in direktorji pa je tokrat boljše kot običajno. Tudi na ministrstvu in nacionalnem inštitutu podrobno spremljajo mednarodno dogajanje in sproti prilagajajo načrte.
Nikomur ni mogoče očitati, da je v zadnjih tednih spal, vendarle pa je čas za zbujanje iz samozaverovanosti. Zmeda pri opremi je pokazala na prešibko povezovanje in pomanjkanje komunikacije. Če ni utečena, gre marsikaj narobe, ko težava ni več le teoretična in je treba ukrepati takoj. Ne gre le za ebolo – komunikacija med vsemi, ki so po najboljših močeh pomagali poškodovanim, je na primer zatajila ob balonarski nesreči pred dvema letoma.
Ebola nasploh opozarja na osnove. Z njimi nimajo težave le v afriških državah, kjer je izbruhnila sredi revščine, slabih higienskih razmer in šibkih zdravstvenih sistemov. Tudi v slovenskih bolnišnicah se pogosto pridušajo, da pri vseh zaposlenih higiena rok ni povsem zgledna. Težava so tudi zastareli prostori za zdravljenje, varčevanje pa je prispevalo k temu, da so zaposleni marsikje daleč preobremenjeni in da jih je premalo. Priprave na ebolo bi bile lahko izhodišče za boljši odnos do bolnikov.