Ker mora javni sektor delovati v skupno dobro, saj ga skozi davke in prispevke podpiramo vsi, bi morali biti delodajalci pri zaposlovanju še posebno pozorni na to, da izberejo najustreznejšega kandidata na trgu delovne sile. Enako kot noben skrben kupec, ki gospodarno ravna s svojim denarjem, ne bo šel na vrat na nos v investicijo, ne da bi prej preučil trg, tako tudi najbolj optimalnega kandidata za službo v javno dobro delodajalec ne more najti, če ne zbere kar največ vlog.
A to je teorija. V resnici je javni sektor gojišče nepotizma in zaposlovanja prek zvez. To lahko spremljamo po vsej hierarhični lestvici do najvišjih položajev v državi. Plač tem »nameščencem« namreč ne financira njihov delodajalec, ampak mi, razpršena, nevidna in večinoma nezainteresirana skupnost davkoplačevalcev. S tujim organom po koprivah, se temu slikovito reče.
Zato se lahko zgodi, da ministrstvo objavi razpis za neko zelo dobro plačano delovno mesto za samo nekaj ur, ker je bil nekdo pač na dopustu in ni opravil svoje naloge pravočasno. Zato se lahko zgodi, da župan zaposli svojo 25 let mlajšo ljubico, za katero nihče natančno ne ve, kaj so sploh njene zadolžitve. Zato je možno, da sestava zbornice neke osnovne šole bolj spominja na družinski piknik kot usposobljeno ekipo strokovnjakov.
Vse v skladu z zakonodajo, kričijo občine ob vprašanju, zakaj skrivajo svoje razpise za prosta delovna mesta. Čeprav so jih, kot drugi delodajalci iz javnega sektorja, obvezane objaviti na zavodu, lahko to naredijo zgolj formalno – tako da jih povprečni iskalec dela ne najde. Razlage, kaj je smisel objave, če njen namen ni čim širši nabor kandidatov, ne ponudita ne ministrstvo ne zavod, skrb zbujajoče pa je (in bi moralo biti tudi za omenjeni instituciji), da je takšnih objav vsaj petnajst odstotkov.
Res je, javne institucije želijo včasih zaposliti določenega strokovnjaka, ker obvlada področje dela in ima potrebno znanje, a tudi v tem primeru je najbrž dobro najprej prečesati ponudbo na trgu delovne sile in ga zaposliti samo v primeru, da tudi po tem ostaja prepričljiva izbira. V skrajnem primeru pa lahko za dotični projekt ali določeno delo dobi v podpis avtorsko ali podjemno pogodbo ali pa odpre s. p., kot je to zdaj v modi. Ne pa da učitelj športne vzgoje, sicer županov sin, postane hišni informatik za nedoločen čas.
Da ne bo pomote, ukinitev »skrite« evidence zagotovo ne bi bistveno pripomogla k reševanju problema »rihtanja« služb. A dejstvo, da obstaja, priča o sistemski hipokriziji. Če želimo prijazen sistem zaposlovanja, kjer ima vsak teoretično možnost, ne glede na usposobljenost, se nehajmo sprenevedati in ukinimo obvezno objavo razpisov, če želimo delujoč in učinkovit državljanski servis, pa prenehajmo izigravati lastna pravila.
Zanimivo, tisti neposvečeni dvignejo zelo malo ali celo nič prahu ob županovem zaposlovanju lastnih družinskih članov – česar v domovini fovšije ne bi pričakovali. A zdi se, in ravno to je najbolj skrb zbujajoče, da bi na županovem mestu tudi sami najprej poskrbeli za svoje.
