Neodvisni preiskovalci so v Franciji leta 2021 javnosti razkrili strahovite razsežnosti zlorab otrok in mladoletnikov, ki so jih zagrešili v cerkvenih ustanovah od leta 1950 do 2020. Odkrili so približno 216.000 žrtev; velika večina žrtev je bila dečkov, starih od 10 do 13 let. Na Irskem je neodvisno raziskavo izvedlo irsko ministrstvo za pravosodje. Poročilo iz leta 2009 je med drugim razkrilo, da je v dublinski nadškofiji 46 duhovnikov zlorabilo 300 otrok. V Avstraliji je spolne zlorabe preiskovala kraljeva (državna) komisija. Po pogovorih z več tisoč ljudmi in zaupnih izpovedih več sto žrtev posvečenih oseb je komisija leta 2017 sporočila, da so katoliški duhovniki in redovniki med letoma 1980 in 2015 spolno zlorabili 4444 otrok.
V Sloveniji natančnih podatkov o številu zlorabljenih mladoletnikov, osumljenih in obsojenih storilcev ni; številke o slednjih se po dostopnih podatkih gibljejo okoli 20. Je to veliko, je malo? Je med slovenskimi duhovniki in redovniki, primerjalno gledano, manj spolnih nasilnikov? Vodilni o tem res ne vedo več, kot povedo? In ne nazadnje: ali sodne postopke po zaostritvi cerkvenih protokolov vodijo bolj zavzeto in dosledno? Na ta in podobna vprašanja jasnih, z dejstvi podprtih odgovorov ni. Tudi zato je bila napoved predsednika SŠK, škofa Andreja Sajeta, da se bo spolnih zlorab v Cerkvi lotila nova, neodvisna komisija, obetajoča. A od napovedi do ustanovitve sta minili dve leti, kar kaže na zagate in najbrž tudi na notranje odpore. Takšna, zares neodvisna komisija se namreč lahko izmakne cerkvenemu nadzoru, s tem pa tudi zamolčevanju ali celo pometanju primerov pod preprogo.
Škof Saje je v preteklosti, kot predsednik ekspertne skupine, javno povedal, da tovrstni odpori in predsodki do žrtev obstajajo. »Niso bili vsi zadovoljni, ko sem o tem govoril odprto, brez skrivanja. Tudi v Vatikanu niso vsi prepričani, da je treba spolne zlorabe vzeti skrajno zares, o njih javno govoriti in žrtve spodbuditi, da storilce prijavijo,« je leta 2013 poudaril v intervju za Dnevnik. Kritičen je bil tudi do pristojnih v Cerkvi, ki da jih »blokirajo predsodki do žrtev in strah, da bodo duhovnika po krivem obsodili, postopki pa se zato po nepotrebnem zavlačujejo, sodbe so nejasne, žrtve pa ne dobijo zadoščenja«. Saje je kot predsednik SŠK dobil v roke škarje in platno, a je vanj zarezal zelo previdno. Dve tretjini članov komisije je tako ali drugače navezanih na cerkvene strukture. Postavlja se vprašanje, ali bo komisija res neodvisna, kako bodo ravnali, ko bodo morda morali razsojati o škofu, svojem nadrejenem. In kako se bodo kot kleriki lotili ključnega problema – sistemske narave spolnega nasilja. Na vodilnih mestih v Cerkvi, povedo poznavalci, je namreč še veliko takih, ki na prijavitelje sumov o spolnih zlorabah, zlasti na prijaviteljice, gledajo z nezaupanjem, osumljenim storilcem pa verjamejo. Škof Bizjak je, kot vemo, v svojo škofijo gostoljubno in mimo cerkvenih predpisov sprejel patra Rupnika – ker ne verjame, da bi storil kaj nečednega.
Nič ni slišati o kakšnem odškodninskem skladu, brez katerega bodo v Cerkvi težko prevzeli polno odgovornost za škodo, ki so jo povzročili posvečeni spolni plenilci. Bega tudi naloga ene od skupin: poskrbeti bo morala za terapijo storilcev. Ali res še kdo misli, da te zaležejo in da se storilec potem lahko vrne k otrokom? Vprašanje je tudi, ali je prav, da se bodo morale žrtve tudi v bodoče najprej obrniti na škofijo – mnoge nočejo imeti več nobenega stika z institucijo.
Res je sicer, da nikomur od članov in članic ni mogoče vnaprej odrekati kredibilnosti in volje po spreminjanju stvari. Redovnice, zlasti če se pri terapevtskem delu neposredno srečujejo z žrtvami, znajo presenetiti; domnevni žrtvi patra Rupnika se v iskanju pravice kljub pritiskom ne pustita utišati. Ostanimo torej optimisti in počakajmo na rezultate dela komisije.
